Andrej
Blatnik, rojen 1963 v Ljubljani. Študiral
primerjalno književnost, sociologijo kulture, ameriško
književnost in komunikologijo. Začel kot basist v
pank bendu, pet let svobodni umetnik, zdaj pa dela
kot urednik pri Cankarjevi založbi in uči
kreativno pisanje na Fakulteti
za humanistične študije.
Objavil dva romana, Plamenice
in solze (1987) in Tao
ljubezni (1996), štiri knjige zgodb, Šopki
za Adama venijo (1983), Biografije
brezimenih (1989), Menjave
kož (1990) in Zakon
želje (2000), študijo o sodobni ameriški
prozi Labirinti
iz papirja (1994) zbirko kulturniških
komentarjev Gledanje
čez ramo (1996) in razmišljanja o književnosti
v digitalnem času Neonski
pečati (2005).
Napisal več radijskih iger in prevedel nekaj knjig
iz angleščine (Anais Nin, Stephen King, Sylvia
Plath, Paul Bowles …).
Dobitnik Zlate ptice (1984), Župančičeve
nagrade (1991) in nagrade Prešernovega sklada
(2002).
Vrsta
kratkih zgodb prevedenih in objavljenih po tujih
literarnih revijah v angleščini, nemščini,
francoščini, španščini, portugalščini,
italijanščini, madžarščini, poljščini, slovaščini,
češčini, hrvaščini, srbščini, grščini, turščini
in albanščini, pa tudi v vrsti evropskih in ameriških
antologij.
Menjave
kož so prevedene v španščino (Cambios
de piel, Libertarias/Prodhufi, Madrid 1997),
hrvaščino (Promjene
koža, Durieux, Zagreb 1998), angleščino (Skinswaps,
Northwestern University Press, Evanston 1998), češčino
(Promeny
kuží, Periplum,
Olomouc 2002), madžarščino (Bör,
Jak, Budimpešta 2002) in nemščino (Der
Tag, an dem Tito starb, Folio,
Dunaj 2005). Tao ljubezni v hrvaščino (Tao
ljubavi, Meandar,
Zagreb 1998) in slovaščino (Tao
lasky, F.R. & G., Bratislava 2000).
Labirinti iz papirja v hrvaščino (Papirnati
labirinti, Hena-Com, Zagreb, 2001), Zakon želje
pa v nemščino (Das
Gesetz der Leere, Folio,
Dunaj 2001), hrvaščino (Zakon
želje, Meandar,
Zagreb 2002), češčino (Zakon
Touhy, Periplum,
Olomouc 2004), francoščino (La
Loi du Desir, AlterEdit,
Pariz 2005) in makedonščino (Zakonot
na želbata, Magor, Skopje 2005).
Andrej Blatnik je bral iz svoje proze na številnih
koncih sveta in se udeležil mednarodnega
pisateljskega programa na University of Iowa leta
1993, bil gost centra za tuje pisatelje na Old
Dominion University v Norfolku leta 1995 in
pisateljske kolonije Ledig House leta 1998. Dobil je
več tujih štipendij, med njimi Fulbrighta, in
precej potoval, vselej čim ceneje.
|
