Andrej Blatnik ali izostren čut za kratko zgodbo  

     Andrej Blatnik je nedvomno pravi umetnik kratke zgodbe. In, še pomembnejše, umetnik s svojim lastnim pečatom, to pa pomeni, da pozoren bralec, potem ko je prebral nekaj njegovih zgodb, brez težav prepozna katero koli drugo izmed njegovih zgodb, še preden izve za ime njenega avtorja.

    Njegov nezamenljivi slog zaznamuje predvsem izjemna sposobnost za  evokativno sintezo ali, drugače povedano, pripovedno zgoščenost; se pravi, da je v zgodbi Andreja Blatnika tisto, kar ni povedano, kar je domnevano in prikrito nakazano – svet, ki ga prikliče tisto, kar nam je povedano in kar izvemo, vsa stvarnost, v katero se vpenja njen upovedeni delec in ki dozdevno, zgolj dozdevno, ni razkrita v besedi –, vseeno tako očitno navzoče kot tisto, kar je upovedeno; včasih celo očitneje. Najsi gre za duhovno izpraznjeno, blodno in jalovo bivanje zelo značilnih tipov iz tako imenovanih mestnih “srednjih slojev” – pravzaprav ljudi, ki so v svojem bistvu odtrgani od družbenih slojev –, gomazečih po mestnih središčih, hotelih in modnih srečevališčih naših mest, kot so, denimo, liki iz zgodb O čem govoriva, Pankrti igrajo ljubezenske pesmi in Bližje ... Najsi za osuplost, ki jo v njih zbuja prenova odnosov med spoloma, v današnjih moških in ženskah, kot se pripeti v zgodbi z naslovom Uradna verzija, dognani do mitskega in simbolnega statusa, ali v zgodbi s preprostim naslovom Ne, ki se izoblikuje v presunljivo sintezo. Najsi gre – navsezadnje – za tisto nesporno krutost prostora/časa (zgodovinskega, v ožjem pomenu: tistega, ki se navezuje na Jugoslavijo v plamenih, ali tistega, ki pritiče današnji “globalni stvarnosti”), v katerem liki pojasnjujejo svoje usode kot, denimo, v zgodbi Preblizu skupaj ali v pretresljivi Ko se je Martin sin vrnil; ali pa tistega, na katerega se navezujejo sladko-trpke parodije, kot sta Tanka rdeča črta ali Dan osamosvojitve.

      Zdi se paradoksalno in morda tudi je; a prav to bo izkusil sleherni bralec, ki se bo poglobil v celoto zgodb, ki jih niza včasih nežen, drugič odkrito priganjajoč “zakon želje”, ki nas obvladuje, kot pač obvladuje vse drugo. Želje po nečem drugačnem, po drugem, po tistem, kar nam bo odklenilo in opomenilo svet in, končno, nas same. Hotenje, ki je zmeraj težavno, zmeraj tlačeče in brezuspešno, a hkrati goreče, v pričakovanju priložnosti, naše odločitve: odrešujoče in dokončne, kot je odločitev, ki jo med ugrezanjem sprejme lik iz zadnje izmed zgodb:

... Lahko bi ostala tam. Tam spodaj. Pa nisva. Prišla sva ven. In zdaj bova ostala tu. Na površju ....

     Kjer lahko vsaj dihamo in se zaziramo v nebesni svod; kjer ne bomo našli takojšnjih odgovorov, a kjer bo, vsaj to, možnost za nov začetek.

       In tako se tudi je: iz tistega, kar nam Andrej Blatnik izroči – v resnici glasove, ki pripovedujejo, pa naj bodo kakršni koli, iz zgodb, ki jih snuje – na pol ducata ali ducat straneh, lahko zgradimo ves svet, ki ga ti glasovi nosijo v sebi; vso stvarnost, ki jo je moč povedati, a je ne bi bilo mogoče opisati – izrecno ubesediti – niti na stotinah strani; ves svet in stvarnost, ki vendarle neogibno potrebuje zvečine le dotikalno izrecnost, da se pokaže in jo bralec zgradi iz pripovedi. Prav to je, brez slehernega dvoma, eden izmed dosežkov in ena bistvenih odlik avtorjeve izčiščene tehnike in izostrenega čuta za kratko zgodbo.

     Druga velika odlika, drugi vrh pripovednega sloga Andreja Blatnika – ki je v logični, medsebojni povezavi s prvim – je način, kako nam Blatnik predstavi svoje like in kako jih gradi “skupaj z nami”; se pravi s tistimi podrobnostmi, ki jim jih naše branje prinaša in ki nedvomno prihajajo tudi iz “našega sveta” in naših izkušenj z njim; iz istega sveta, iste stvarnosti, v kateri se prebijajo, se izgubljajo, se najdejo in se tolažijo oni. Stvarnost, svet, kot že rečeno, ki ni nič drugega kot današnja stvarnost, kot naš sam sodobni svet; kajti Ljubljana, slovenska prestolnica, je v zgodbah Andreja Blatnika veliko več kot slovenska prestolnica, to je metafora modernega evropskega mesta; prav tako so dogodki iz polpretekle zgodovine Slovenije in nekdanje Jugaslavije, ki stojijo, kot smo omenili, za nekaterimi zgodbami, nekaj več kot dogodki, ki so omejeni na polpreteklo zgodovino Balkana, to so dogodki iz resničnosti, ki jih sleherni današnji evropski bralec zlahka prepozna, saj sodijo v globalno stvarnost.

      Kajti prav to je še ena izmed vrlin Andreja Blatnika kot pisatelja in umetnika kratke zgodbe, in sicer, da je evropski pisatelj in umetnik v pravem pomenu, brez poze in naprezanja, da predstavlja to prvo generacijo resnično evropskih pisateljev, ki so zaradi svojega naravnega svetovljanstva, brez poze in naprezanja, presegli omejitve svojega lastnega jezika in zemljepisne pogojenosti, generacijo, ki udejanja sen številnih ljudi (ali pa morda le nekaterih, kdo ve), sen o resnično in pristno evropskem političnem, kulturnem in umetniškem prostoru/času.

     In ne nazadnje je tu še humor; humor, ustvarjen s prefinjeno ironijo in nežno melanholijo – pravzaprav nadvse dognano “ironično melanholijo” –, ki prežemata njegove pripovedi; humor, zaradi katerega so te zgodbe prijazne – obenem pa ostre – in privlačne, predvsem pa, kot že rečeno, prepoznavne in nepozabne.

Prevedla Marjeta Drobnič