|
Ákos Szilágyi
Pisec
pravzaprava
Kaj
pravzaprav pomeni pisati? Pravzaprav je pisati
(ali morda: pravzaprav-pisati) toliko, kot
popolnoma, izključno in nepreklicno dati svoje
življenje pisanju. Dati brez nasprotovanja in
omahovanja, srčne bolečine in škrtanja z zobmi, s
tako samoumevno naravnostjo, kot da bi življenje –
to življenje – vedno pripadalo njemu. Kot da na
začetku ne bi bilo življenje, temveč pisanje in bi
naše življenje izhajalo iz njega. Toda mar ni tako?
V začetku je bila Beseda. En arché
én a Logos. Če pa je bila v začetku Beseda,
če je sam Začetek – Beseda, mar ni to potem tudi
vsak začetek, začetek vsakega življenja, vsakega
sveta, vsake oseba? Mar ni vse, kar obstaja na svetu
kot svet, povedano ali zapisano? Ne gre mi le za
pisanje, fikcijo, temveč za svet – mar ta ne stoji v
znamenju kakor-da-bija: kakor-da-bi-red,
kakor-da-bi-življenje, kakor-da-bi-lepota,
kakor-da-bi-svoboda? Mar ni ustvarjeni red sveta
samo minljiva epizoda kaosa? Kaos je tako popoln, da
sprejme vase tudi red. Mar ni svet, kaosova prestava
o sebi samem, le nesreča, spodrsljaj, minljiva
prigoda? Naj bo to, naj bo ono, pisanje, fikcija,
kakor-da-bi. V kakor-da-biju živim tudi jaz.
To
pisanje, ki ga po Andreju Blatniku imenujem
pravzapravega, stoji in pade na tem
"kakor-da-biju", ki ga je
ustvarilo bivanje. Klin s klinom. Samovolja
kaosa s samovoljo svobodnega stvarjenja. Naključno z
naključnim. Kakor-da-bi s kakor-da-bijem. Ne
kakor-da-bi obstajala tudi drugo življenje in drugo
pisanje, obstaja pa neke vrste kakor-da-bi-slepota,
neke vrste ne-vedenje ali hoteno-ne-vedenje o kaosu,
ki življenje in pisanje oskrbi z atributi nujnosti,
dokončnosti, neomajnosti in reda. S to sladko
slepoto so bili nekoč in so tudi danes ljudje
prekleti in/ali obdarjeni v enaki meri.
Sprijaznili so se z njo. Le da lahko po odhodu
(seveda kakor-da-bi-odhodu!) Vélikega
Pana, Demiurga, Ustvarjajočega Boga Očeta, Duha
Narave, Duha zgodovine slepoto samo še hlinimo. Sam
svet je oslepel. Zagorelo je ogledalo biti, ki je
zrcalilo svet. Noč je, noč reda: kaos. Toda tudi to
je seveda samo pisanje, kakor, fikcija. Zdaj že
(kakšni besedi: zdaj! že!) lahko vidimo, da je bilo
vse pisanje in bo vse ostalo pri pisanju. Na drugi
strani Pisanja se nahaja kaos. Vidi se ga
tudi na pisanju, če je pisanje pravzapravo in si ga
ne želi prikriti, si ga ne želi premagati, temveč
premisliti in preživeti. Premisliti in preživeti
tisto, česar ni. Pravo pisanje je ganljiv in nor
način pisanja fantastične eksistence. Slepo
pisanje, slepo galopiranje v noči.
Pravzaprav-pisati ne pomeni žrtvovanja,
odpovedovanja, asketskega, junaškega ali butastega
darovanja življenja na oltarju pisanja. Predanost
mora biti tako brezpogojna in popolna, da izgine
vsaka razlika med našim življenjem in pisanjem.
Nikakršno trpljenje, nikakršen občutek izgube ne
sme obdajati pisca pravzaprava. Predajanje našega
življenja pisanju ni pokoravanje nečemu neznanemu,
ni morjenje, ni dušenje življenja v književnost,
temveč njegovo vračanje tja, od koder izvira, od
koder je bilo vzeto v globljem, duhovnem pomenu
besede. Življenje je namreč prvobitno
pisanje. Nenehno pisanje. Skupnost in posameznik
življenja ne živita, temveč ga pišeta: napišeta,
prepišeta, pišeta nanovo, v skladu *z redom in
načinom pisanja, v skladu s pravili pisanja.
Kaotično zmešnjavo življenja zapišeta v usodo. Za to
ni treba napisati niti ene vrstice. Življenje je –
pisanje, toda ne rokopis. Pravo pisanje samo
razkrije to povezanost. Življenje piše skoraj nazaj
tja, kamor spada: v književnost. V ne-pravo, v
kakor-da-bisko, da bo na svojem mestu.
"Nič,
kar zapišem, ni resnično. Vse je
izmišljeno" – zabeleži bolj nestrastno kot
tožeče junak-pisatelj besedila z naslovom
Pravzaprav Andreja Blatnika, ko sedi pri
tipkovnici računalnika. Ja, toda kaj stoji nasproti
pisanju? Kaj je to, kar je ne-pisanje in kot tako
resnično in resnica? Kaj je to, kar je izven pisanja
in ni fikcija? No, v fikcijo preobrniti nekaj
nefikcijskega je pravzaprav isto kot odpraviti tisto
fikcijo s tem, da je nekakšna ne-fikcija. Ja, v
fikcijo – v zlato? – se spremeni vse, česar se
dotakne pisanje. Toda ali lahko karkoli zaživi,
obstaja brez dotika pisanja, fikcije? Samo to
obstaja, kar je zapisano. Drugače: "Ničesar ni.
Niti odseva v šipi" – kot piše Blatnikov
junak-pisatelj. In ker piše, ta "niti odsev v šipi"
vendarle je. Obstaja. Ker je napisan, torej ga je
mogoče brati. "Sklonim se k tipkovnici. Ne delaj
tega, reče ona. Česa? vprašam. Ne zapisuj mojih
besed. Potem niso več moje, in tega nočem." Mož
in žena – ujetnika neke sobe – tako kramljata. Kar
žena reče, mož zapiše. Kot da bi mu narekovala. V
resnici on seveda ni prepisovalec, temveč pisec
življenja. Toda: pisec pisanja življenja. Ker ni nič
bolj fantastičnega, bolj nemogočega, bolj drznega od
tiste fikcije, ki so jo v nasprotju s pisanjem
včasih imenovali življenje. Bistvo pravega pisanja
je prav to, da kot pisanje – kot radikalna fikcija,
kot kakor-da-bi – odkriva in kaže življenje. Toda
kaj naj drugega naredi tisti, ki piše življenje?
Živi to, da piše. Pravzaprav to počnemo vsi, le da
se tega kvečjemu ne zavedamo. "Moja beseda"? O,
sancta simplicissitas! "Moje življenje"? Kdo pa je
ta jaz?
Do
onemoglosti citirani in bolj ali manj tvorno narobe
razloženi Rilkejev poziv "spremeni svoje
življenje!" v tem kontekstu pomeni toliko kot
pisati in ne živeti življenje. Natančneje: živeti
življenje kot pisanje. Ne gre namreč za to, da bi
tradicionalno moderno nasprotje življenja in pisanja
razrešili v korist pisanju, temveč za to, da bi
zbrisali samo nasprotje, in prav to brisanje je –
pisanje. Brisanje kot pisanje. Pisanje kot brisanje.
Brisanje življenja. Odločilna razlika med starim
modernim nasprotjem pisanja in življenja ter znano
rešitvijo tega problema je, da kdor pravzaprav piše,
ne piše namesto življenja, temveč namesto
pisanja. Pisati namesto pisanja? Ja, tu smo naleteli
na antinomijo, toda ne v logično-filozofskem, temveč
v retorično-poetičnem smislu: antinomija je taka
figura, podoba, alegorija, ki si predstavlja
tisti položaj in trenutek, v katerem razum odpove.
Odpove, zamrzne. To je odskočna točka v življenju
pisanja – književnosti, toda taka odskočna točka, s
katere ni treba in morda tudi ni mogoče še enkrat
skočiti. Ni več niti načina niti potrebe po
kakršnemkoli Velikem skoku, saltu mortalu. Hic non
est Rhodus, hic non salta est. Odskočna točka
pisanja ni niti najvišja točka upanja niti
najgloblja točka obupa. Odskočna točka je sama
večnost: čas doseže v njej tako stopnjo gostote, da
se strdi, ustavi. Ni treba od tod skakati, temveč je
treba tukaj ostati. Ostati v večnosti odskočne
točke. Ostati v pisanju, se v njem utrditi. Do te
točke lahko v svojem notranjem življenju pride
kdorkoli. Pravo pisanje, za katerega ni treba v
resnici napisati niti ene vrstice, čeprav tudi ni
prepovedano, vedno pomeni, da nam je nekako uspelo
ostati na odskočni točki. Ostati na odskočni točki
pomeni toliko kot napeti vse svoje duhovne moči,
toda brez tega, da bi hoteli kamorkoli skočiti.
Pravo pisanje ne kaže navzven, na referenčne točke
drugih svetov, temveč navznoter, na sebe samega,
uvaja v lastno brezčasnost.
Na neki
način to pomeni, da je pisanje postalo vera. To
pisanje-vera pa je strpno in po meri posameznika. Ne
spreobrača in ne izobčuje. Pisati ni obvezno, prav
tako kot ni obvezno ne-pisati. Pisanje-vera ne more
imeti krivovercev, lahko pa ima mistike in
puščavnike. Pisati ni obvezno, toda človek je
nenehno v pisanju. Pišoč in nepišoč. Piše, piše
sebe, dokler se ne izpiše iz življenja. Ne piše
življenja iz sebe, temveč sebe iz življenja. To ni
evfemistično poimenovanje smrti. Ne pomeni tega, da
človek umre, temveč to, da pride iz smrti, pride na
drugo raven bivanja, na kateri ni smrti, res pa je,
da tudi ni življenja v tem smislu, v katerem je
življenje zamišljeno (oziroma zapisano) kot
nasprotje smrti. To fantastično raven bivanja
predstavlja pisanje. Pravo pisanje.
Človekovo življenje – za razliko od sveta, ki živi
brez samozavedanja – ni Tukaj, temveč Tam. Kakorkoli
že poimenujemo ta Tam – nebeško domovanje, drugi
svet, prihodnost, jutrišnji dan, kaos, smrt – si
Tukaja ne moremo predstavljati brez Tama. Pravo
pisanje ni nič drugega kot neprestano bivanje Tam.
Ne želja po odhodu tja in ne želja po odhodu od tod,
temveč bivanje v Tamu. Kdor tako piše, je že
tukaj Tam. A kje drugje bi sploh lahko bil? Kje
drugje bi se bilo mogoče vprašati "kje"? Tukaj
nikjer drugje. Pisanje kot mistično doživetje? V
določenem pomenu da. Izkušnja bivanja Tam. Od
mističnega doživetja se morda vendarle loči po tem,
da pisanje ni nekaj izrednega, ni izjemen preboj v
bivanje Tam, ni ekstatična združitev z nečim drugim,
ne sledita mu padec nazaj in letargija, temveč je
nepretrgano trajanje do konca življenja. Veliko vrst
pisanja je mogočih, toda ustrezno je samo tako
pisanje, ki ga imenujemo pravega. Pisati in biti
pisan. Res je, to je radikalen način pisanja, toda
že tako radikalen, da presega vse radikalnosti. Pri
življenju ga ne držita up in obup, ki bi se upirala
svetu, temveč se to, kar je onstran pisanja sveta,
kljub vsemu prebije skozi prosojnotanki papir
bivanja: kaos.
Kdor
čuti pisanje kot odrekanje od življenja, ta ali
pripada stari moderni književnosti ali preprosto ne
razume, kaj pomeni pravzaprav-pisati. Podobno
je tudi s tistim, ki ima pisanje za dobiček,
presežek, odškodnino, milostno podporo, ki ga/jo kot
neke vrste nagrado ali odškodnino izplačujejo tistim
nesrečnežem ali junakom, ki ne znajo ali niso znali
živeti (živeti tako, živeti na tem
svetu itd.). Ne razumejo namreč, da sta pri tem
načinu pisanja stara, moderna dvojnost in nasprotje
življenja in književnosti, resničnosti in možnosti,
dejstva in fikcije dosegla svoj konec. Ne zato, ker
bi ju ukinili, temveč zato, ker sta – skupaj s
soncem modernizma – ugasnila: postala sta
neživljenjska. Ni več mogoče pisati v tej dvojnosti,
na njej ni več mogoče osnovati sveta. Nasprotje med
življenjem in književnostjo je že dolgo stvar
preteklosti. Ko človek piše – piše Attila József
– bi bilo dobro ne-pisati. Ampak kaj? Mogoče živeti?
No ne! Radikalna rešitev dileme modernih – življenje
ali pisanje – je bila, da pisanje po naključju
prispe do življenja. Rimbaud je šel v Afriko,
avantgarda na ulice, v proizvodnjo, v državo, na
trg. Postmoderno radikalnost – z drugo besedo
"postradikalnost" – lahko povzamemo s tem, da je
življenje po naključju prispelo do pisanja. Niso ga
tja pripeljali, ampak je tja prispelo. Nerešljivo.
To pisanje ni beg pred življenjem, ni uteha, ni
nadomestilo za življenje, ni zatočišče, temveč
kamnitotrdna eksistencialna resničnost. Pravo
pisanje: postavitev eksistencialne enotnosti
življenja in pisanja. Živeti življenje pisanja. Da,
kot je zapisano v Pisanju. Prestati preskus
življenja kot preskus pisanja.
Pisec
pravzaprava ni pravi pisatelj (ni
profesionalec, ni strokovnjak, ni umetnik oblike, ni
mojster, še več, če že kaj je, je prej amater,
diletant, asket, puščavnik) in pravi ni
predmet, tema, problem pisanja, temveč njegov način
(ne išče pravega, bistvenega, resničnega, pristnega
v svetu, sveta ne zagrabi, pokaže, temveč piše in
živi, natančneje ga pišočeživi).
Pravo-pisanje: pisanje kot način obstoja. S
prebrisanostjo doseženega obstoja. Način obstoja, ne
videnja. Eksistiranje in ne zavzemanje pravega
zornega kota. Ne način obstoja pisatelja
(literarni način obstoja), temveč človeka,
katastrofalnega bitja, kakor dandanašnji razpade in
se spet sestavi. Pisanje postaja za osebo edini
preostali način preživljanja življenja. Odskočna
točka, s katere ni kam in zakaj skočiti. Končna
točka, ki nikoli ne bo dosegla konca. Začetna točka,
ki se nikoli ne bo začela.
"Pravzaprav, pravim, in že zgrožen ugotavljam, da
bom zdaj zabredel v dolg samogovor, pravzaprav si
nisem nikoli predstavljal, da bom postal to, kar
navsezadnje sem, nikoli si nisem predstavljal, da
bom večino časa preživel zaprt v svojo sobo, sam s
seboj, in da bo vse prepuščeno meni, da bom v tej
sobi odločal o vsem. Pravzaprav sem si od nekdaj
želel biti del nečesa večjega od mene, nečesa, čemur
ne bi mogel docela poznati meja in pomena, in kar bi
mi samo po sebi narekovalo, kaj in kako," piše
Andrej Blatnik v Pravzapravu. Sam pravzaprav
je namreč nedosegljiv. Nikomur ne narekuje ničesar.
Ne pove, kaj je treba narediti, "kaj in kako". Vse,
kar doseže in česar se dotakne, bo pisanje in
fikcija. Ostane besedilno stegovanje k njemu, ki ne
bo doseglo cilja. Pravzaprav je to pravo pisanje.
Prevedel
Mladen Pavičić
Spremna beseda k madžarski
izdaji Menjav kož. Ákos
Szilágyi (1950) je pesnik, estetik in
esejist, eden najbolj cenjenih madžarskih mislecev.
Pred objavo v knjigi je esej izšel v osrednjem
madžarskem kulturnopolitičnem tedniku Élet és
Irodalom (http://www.es.hu).
|
