1.   Za začetek vprašanje o vprašanju: kaj menite, zakaj vas slovenski izpraševalci, ko pride do teme kreativnega pisanja, vprašajo zmeraj eno in isto vprašanje, namreč ali se je pisanja mogoče naučiti? Kakor da bi bil dvom o pisanju kot spretnosti še vedno tako močno zakoreninjen, da ga je treba vedno znova ''izkopavati''. Po drugi strani pa je morda še verjetneje, da se izpraševalcem preprosto ne da poseči globlje, in se zato poslužijo tistega vprašanja, na katerega že vedo odgovor - namreč odgovor o plavanju. (Nepoučeni bralec glej Blatnikov novi učbenik, str. 13).

 
Res je postala to že nekakšna družabna igra – na enako vprašanje dajem enak odgovor. Nekaj časa sem ga citatno opremljal s kakim uvodom v slogu »kakor sem že rekel« ali »kakor sem povedal že večkrat«, zdaj ga ponavljam z žarom, kot da bi se ga ravnokar spomnil. Morda pa prav ta žar povzroča, da se vprašanje ponavlja? Ali pa gre preprosto za tisto, na kar me je opozorila Irena Novak Popov, ko sem se spet enkrat čudil, kako počasi si kreativno pisanje utira pot na univerze: da je romantični mit o stvaritelju v Sloveniji še premočan. V tem mitu je opaziti tudi vzorce družbenega dogovora: tistim, ki bi bili stvaritelji, ustreza, da ni formalnih kvalifikacij (in v Sloveniji jih je res zelo malo), tistim, ki bi morali stvaritve financirati, pa podaljšek tega mita: pevcu vedno sreča laže, on živi, umrje brez dnarja.

 
2. V knjigi pisanja ne primerjate le s plavanjem, pač pa tudi z nogometom in popravilom avtomobila. A te primerjave, všečne kakor so, vendarle tudi nekoliko zavajajo. Tako pri nogometu kakor pri plavanju in popravilu vozila človek pričakuje precej standardizirane načine obnašanja in pričakovane rezultate; pri literaturi pa je eden najpomembnejših elementov najbrž tudi presenečenje, invencija, sesutje horizonta pričakovanj. (Konec koncev, nomen est omen: poučuje se kreativno pisanje, ne pa tudi kreativno plavanje ali kreativno avtomehaništvo.)

 
Evo, takoj še ena ponovitev (stari Grki so govorili, da je ponavljanje mati modrosti, kritični subjekt bi rekel, da zaplaja dolgčas, ziheraš pa, da nudi varnost): Uroš Zupan pravi, da mora avto najprej delovati, preden se z njim lahko kam pripelješ, in tega delovanja v sodobnem pisanju pogrešam pravzaprav več kot presenečenj in inovacij. Zlasti ga manjka tisti domači prozi, ki skuša biti berljiva, in zato na lestvicah knjižnične izposoje vodijo tuji, večinoma zastareli in nepresenetljivi avtorji. Pa tudi, priznajmo: kakšna presenečenja bi sploh bila tista, ki jih je mogoče poučevati? Se pa strinjam, da je treba poučevati tudi funkcionalno pisanje, na to nas navsezadnje opozarjajo mednarodne raziskave, ki so, kaže, precej bolj prepričljive kot lastna opažanja.

 
3. Učbenikov pisanja je pravzaprav ogromno; nadebudni pisec jih vsaj v angleškem jeziku lahko najde več, kot jih v enem življenju lahko (in več kot je priporočljivo, da jih) prebere. Zakaj se vam je zazdelo, da je potreben še en, slovenski? Morda zaradi svoje specifične usmerjenosti v kratko zgodbo, morda zaradi 'poslovenjenosti' razmer ali zaradi česa tretjega?

 
Najprej zaradi udomačitve. Verjamem, da obstajajo nadebudni pisci, ki te knjige kupujejo v sebi ljubi spletni knjigarni – vendar je učinkovanje tujih knjig v Sloveniji opaziti šele takrat, ko se znajdejo v večini resnih knjigarn in knjižnic (in je tako Eliotova Pusta dežela vplivala na moderniste šele, ko jo je prevedel Veno Taufer). Ker pa sem sam prebral teh učbenikov na desetine, lahko dodam še bolj oseben vzgib –  niti eden med njimi ni bil dovolj zahteven ali dovolj preprost, dovolj odrezav ali dovolj nedoločen, skratka, niti eden med njimi se mi ni zdel tak, da bi se na njega podpisal. Na tega se lahko.

 
4. Obenem ste morali najbrž tudi precej dobro premisliti, preden ste se v slovenskem prostoru izpostavili kot nekdo, ki ima dovolj izkušenj, da lahko upravičeno postane poučevalec pisanja in o tem napiše celo priročnik.

 
Če greva lahko spet k športu: ni nujno, da iz najboljših igralcev postanejo najboljši trenerji, in obratno. Seveda, takoj se lahko srečaš s tistim zavračanjem na prvo žogo, saj vemo, da kritikom radi očitamo, da so frustrirani ustvarjalci – ampak zdi se mi, da sem se res s kratko zgodbo drugih praktično ukvarjal več kot kdorkoli »v slovenskem prostoru« – pa s svojimi lastnimi tudi kar precej. Sploh pa bo za mojim priročnikom prišel še kakšen drug, drugačen.

 
5. Nastanku učbenika je gotovo botrovalo tudi to, da ste eden najboljših slovenskih 'poznavalcev' drugih svetovnih priročnikov pisanja. Kdaj se je to zanimanje začelo in kako se je razvijalo? Najbrž so vam učbeniki pomagali tudi pri lastnem pisanju?

 
Če zdaj rečem 'ne', bo slabo vplivalo na prodajo učbenika, vpije tržnik v meni J. Ampak povedano po pravici – teh knjig sem prebral ogromno, naredil pa nisem nitie ene vaje. Že za pisanje imam časa precej manj, kot bi si ga želel, kaj šele za vaje! Sploh pa je izhodišče učbenika, da se moramo krepiti tam, kjer smo šibkejši, in sam sem v poznavanju mehanizmov književnosti kar močan – morda celo premočan, kot mentor bi si svetoval, da naj malo pozabim na mehanizme in se sprostim. »Če imaš na dirki vse pod nadzorom, ne voziš dovolj hitro,« je rekel dirkač Mario Andretti.

 
6. Kakšni so bili do sedaj odzivi na 'Pisanje kratke zgodbe' – s strani bralcev, cehovskih kolegov, urednikov ...? Več kot ene recenzije še ni bilo, bodisi zato, ker je učbenik pisanja v tem prostoru tako 'čudna žival', bodisi ker se poleg vas nihče drug ne počuti dovolj opremljenega, da bi zasedel mesto so-razpravljalca ...

 
Kolegi uredniki so navdušeni, ker lahko zdaj konstruktivno zavračajo avtorje: »Preden mi spet kaj prinesete, dajte prebrat to knjigo!« Zveni kot šala, ampak slišim, da ni, in slišim tudi, da so pišoči zadovoljni, da kje dobijo zgoščene informacije o notranjem in tudi zunanjem življenju kratke zgodbe. – Da bi se ljudje zadrževali v razpravi o rečeh, ki jih ne poznajo? No, če bi se ta misel uresničila, bi bilo pa življenje res precej bolj preprosto ... Sicer pa, koliko knjig od teh tisočev, ki letno izidejo v Sloveniji, pa sploh doživi večji medijski odziv?

 
7. Sanjski razplet: knjiga je razprodana in večkrat ponatisnjena, vsak Slovenec, ki kaj piše, ima izvod in se ga vestno drži. Ali obstaja nevarnost, da se pisanje prevesi iz 'božjega navdiha' v drug ekstrem, v zgolj-veščino, v prekomerno analitično opravilo?

 
Za kaj takega so napotki v knjigi vse premalo natančni. Kot piše nekje na začetku: »To ni knjiga receptov. Govorili bomo o sestavinah, ne pa o količinah. Zgodbo boste morali napisati sami.« Če pa je ta, ki piše zgodbo, sam preveč analitičen, se mora pač premikati v drugo smer ...

 
8. Vsekakor se zgoraj opisani proces po malem vendarle dogaja. Hkrati s to transformacijo pisanja se spreminja tudi sam namen knjige. Če so bile slovenske knjige do pred nedavnim še v veliki meri pisane kot instrument komunikacije z narodom, skupnostjo, se danes zdi, da so v dosti večji meri samo še poslane na trg, v množico anonimnih individualnih bralcev, njihov cilj (ali vsaj pobožna želja) pa je predvsem tržni uspeh.

 
Se strinjam. Celo literarno polje se preusmerja iz interpretacije v afirmacijo. Zato založbe prirejajo festivale, zalagajo medije z zmagoslavnimi sporočili o uspehih v tujini, avtorji urejamo svoje spletne in FB strani ... V tem literarno polje (drugače kot včasih, ko je bilo vzor družbi) posnema splošno družbeno dogajanje, usmerjeno v videz zmage in uspeha. A ker precej dobro poznam tržne rezultate slovenskih knjig, se mi zdi ta cilj popolna utopija, Čefurji raus! pa izjema, ki je tu zato, da potrdi pravilo.

 
9. Viden je tudi porast žanrske literature, v zadnjem času tudi pri nas. Dobitnica Fabule 2010 je Vesna Lemaić in njene Popularne zgodbe so globoko potopljene v žanrske obrazce; potem so tu še kriminalke Vladimirja Štefaneca, pa pred kratkim začeta fantazijska saga Marget Belani ... V čem je smisel in posebna vrednost žanra? Konec koncev gre pri žanru samo za nekakšne okostenele vzorce oziroma – iz drugega zornega kota – samo za tržno kategorijo literature ...

 
Uf! To je pa zdaj posebna debata ... Vesna je po moje spretno izrabila žanrske obrazce – zelo priporočam njen novi roman Odlagališče, ki v žanrski preobleki podaja politično sporočilo, kakršnega ne zna oblikovati nobena stranka ali gibanje. Ampak prepričan sem, da Odlagališče ni žanrski roman – in to ni samo sporočilo žiriji Kresnika, ki je lani sklenila žanre sistemsko izločiti J. Žanr lahko pove veliko, in zanesljivo lahko pove več ljudem. Avgust Demšar je slovensko kriminalko končno spravil na raven, kjer je bila hrvaška s Pavličićem in Tribusonom že pred desetletji – čakamo pa še avtorja, ki bo šel naprej, kakor je šel naprej Stieg Larsson, ki ga bere cel svet, še najmanj Slovenija – kar tudi po svoje pripoveduje, da smo konservativna družba, ne le literarno.

 
10. Pa še eno nagnjenje izkazuje literatura zadnje čase, vsaj tako pravijo: Ponovno vračanje k družbenemu, k razmisleku, družbeni kritiki. Je to res globalni, vseprežemajoči trend? Ali pa samo razbobnana modna oznaka, ki v resnici lahko pokrije le ozek izbor novih literarnih del?

 
Te družbene kritike sam ne vidim kaj dosti niti v družbi sami, kaj šele v književnosti. Če do česa takega pride, je prej potlačeno kot razbobnano. Uspeh Čefurjev je v marsičem povezan s tem, da smo balkansko multikulturnost že sprejeli, čeprav spletni forumi skušajo ustvariti drugačno mnenje. Nikakršen odziv na Pregljev roman Na terasi babilonskega stolpa pa kaže, da je pred celo vrsto manj sprejemljivih drugačnosti v Sloveniji še dolga pot.

 
11. Gre tudi za določeno protislovje: na eni strani želja literature po družbeni kritiki, na drugi pa – kot ste ugotavljali tudi sami ob recepciji svojega romana Spremeni me – zmanjšana možnost bralcev, da bi docela razumeli in dojeli literarno delo.

 
Seveda. Bralec danes bolj kot kdajkoli hoče biti dobro postrežen, hoče uživati, se kratkočasiti, niti od knjige, kaj šele od kakega drugega medija, ne pričakuje več, da bo v njem zbujala vprašanja, ga premikala v akcijo ... In kdor piše malce bolj zapleteno, je pač izločen. Roman je izdelek, ki mu ne moreš prilagati navodil za uporabo, in tudi če bi jih, bi ne smela biti preveč zapletena.

 
12. Eden od razlogov za pisanje učbenika je tudi vaše dolgoletno vodenje Literaturinih proznih delavnic. Kaj prinašajo delavnice, česar ne more prinesti niti samospoznavanje ob lastnem pisanju niti vrsta možnih priročnikov?

 
Druženje. Neposreden odziv. Možnost, da poveste svoje mnenje. Možnost, da slišite mnenje drugih, tudi o vas samih. Takojšnjo interakcijo, ki je še ne omogočata ne Facebook ne Twitter. In občutek, da niste skoraj edini bebec na svetu, ki se ukvarjate z literaturo, če pa je baje že out.

 
14. Delavnic se udeležujejo predvsem ženske; tudi prvi trije 'delavniški' prvenci so delo udeleženk, ne pa udeležencev, kar učbenik na platnici tudi jasno pove. Kljub temu pa v literarnem prostoru, tako kakor marsikje drugje, še vedno dominirajo moške figure. Lahko v desetletjih, ki prihajajo, pričakujemo spremembo tega trenda?

 
Da. (Vendar sociolog takoj žalobno komentira: znano je, da delež žensk narašča v družbeno manj cenjenih delih.)

 
15. Vaša najnovejša knjiga kratkih zgodb 'Saj razumeš?' je s prav ekspresno hitrostjo našla svoje mesto tudi v antologiji Best European Fiction 2010, kjer je zgodbe izbral Aleksandar Hemon, predgovor pa napisala Zadie Smith. V izboru za slovensko nagrado Fabula pa vaše zgodbe niso prišle v ožji izbor nominirancev, prav tako tudi ne dva prvenca 'delavničark'. Po drugi strani je Vesna Lemaić, prav tako že sedem let udeleženka delavnic, s svojo knjigo Popularne zgodbe doživela pravi nagradni 'bum': dobila je Zlato ptico, Nagrado SKJ za najboljši prvenec, Fabulo 2010 in nekaj pomembnih nagrad za posamezne zgodbe.

 
Pravica vsake žirije je pravica do lastnega okusa, pravica vsakega bralca pa, da sodi po svoje, mimo mnenja žirij. Žal je druga pravica precej manj uporabljena, ne nazadnje tudi zato, ker bralci večinoma preberejo le to, kar priporočajo žirije. (Tega ne govorim na pamet: nagrade tudi v Sloveniji bistveno povečajo prodajo in izposojo knjig.) Preberem veliko večino knjig kratkih zgodb, ki izidejo v Sloveniji, in trije omenjeni primeri niso edini, ob katerih se s sodbo Fabuline žirije nisem mogel strinjati, izpadlo je še kaj zanimivega, še kaj pa tudi po moje ni bilo tako zanimivo, kot je sodila žirija. Vendar žirija, v kateri so prevladovale, z literarnimi merili rečeno, precej mlade ocenjevalke, najbrž išče možnosti, da bi uveljavila kak nov glas, in tokrat je imela za to upravičeno priložnost. Sam sem si seveda želel 'biti razumljen' (če se malo posmehujem samemu sebi, kar sem pravzaprav naredil že z naslovom knjige), a če se to ni posrečilo doma, se lahko kje drugje. Knjiga je že izšla v ZDA in odmevi so zaenkrat prav odlični, ampak, seveda, Amerika je daleč, človek bi bil raje razumljen doma J. Kaj takih ponovnih življenj želim tudi Mirani in Tini, ne bi si prizadeval za objavo teh knjig, če se mi ne bi zdele dobre!

 
16. V knjigi je prisotnih okoli 30 vaj. Kako je potekalo izbiranje oz. izmišljevanje le-teh? Nekaterim bralcem se najbrž ob njih poraja dvom; spomnim se pripombe z ene izmed proznih delavnic, češ da udeleženka nima časa še za vaje, ko se pa tako ali tako ukvarja s svojim pisanjem ...

 
Spet bi citiral kar knjigo samo: »Vaje v tej knjigi niso mišljene kot preizkus vašega znanja. Razvijati naj bi vam pomagale tisto, kar vam gre slabše. Če vam niso všeč, jih seveda lahko preskočite. Tisto, kar vam gre slabše, vam bo še zmeraj šlo slabše – ampak vsaj vedeli boste, kje imate težave, bi rekel Groucho Marx.«

 
18. '' ... pričakoval pa sem tudi, ugotavljam v vzvratnem pogledu, da bodo pisanje vzeli kot svojo temeljno življenjsko nalogo ...'' Tako pišete v zaključku učbenika o udeležencih svoje delavnice. Precej težka pričakovanja, glede na to, da je ''pisanje ena najslabše plačanih dejavnosti'' in da le redkokateri literarni izdelek doživi pozornost kaj več kot le peščice bralcev. Obenem pa se človek, naj si bo bralec ali pisec, vpraša tudi tole: Ob vedno večji množici literatov (sploh pesnikov, pa tudi prozaistov) – ali jih je sploh še smotrno želeti vedno več?

 Knjige seveda nisem napisal (in delavnic ne vodim) zato, da bi bilo več pisateljev, kakršnihkoli že, ampak da bi tisti, ki hočejo pisati, pisali boljše. Seveda: več ljudi piše, večja je možnost, da so tisti, ki lahko postanejo boljši, med njimi. Najbrž pa bi moral svoje pedagoško svetobolje bolj razložiti: seveda se zavedam, da umetnost dandanes ni več, kakor so rekli Laibach, »vzvišeno poslanstvo, ki zavezuje k fanatizmu«, ampak tako rekoč karierna izbira, za marsikoga, zaradi poljubnosti kriterijev, celo zadnja izbira, ki jo ima na voljo. V omenjenem pričakovanju pa je najbrž nekaj nepotešenega hrepenenja, saj niti sam nisem izbral pisanja za svojo temeljno življenjsko nalogo. Ker sem si življenje razdelil med več nalog, je moje življenje zanesljivo boljše, kot bi bilo sicer. Pisanje pa najbrž ne.

 
19. Za konec še pomembno, lahko bi rekli celo življenjsko pomembno vprašanje. Že na prvi strani knjige namreč bralca pričaka mamljiva opomba, da se je ''za zdaj ... mogoče kreativnega pisanja na univerzitetni ravni učiti le na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, a to se bo spremenilo.'' Je to res? Kdaj se lahko pričakuje napovedana sprememba in kakšna bo?

 
Hm, to zanima tudi mene. V Kopru smo sicer spisali program za podiplomski študij, vendar je slovensko visoko šolstvo trenutno (pravim trenutno, ker sem na tem področju nov, morda je beseda premila) v globoki krizi, ne samo finančni, o kateri se tako rado govori, tudi konceptualni: kakšno družbo sploh hočemo? Bizarno je, da se Slovenci vsak hip trkamo po prsih, kako da nas je kot narod ustvarila literatura, hkrati pa lahko postaneš univerzitetni profesor vseh umetnosti od plesa do fotografije, le pisanja ne. Ampak kakor je bilo zapisano že v več knjigah: včasih se stvari morajo spremeniti. In se spremenijo.

Airbeletrina 2010  (spraševal Žiga Rus)