Če začneva s poljubljanjem... Kot piše že Petra Vidali v spremni besedi k Zakonu želje: če bi pri Carverju junaka morda govorila o poljubljanju, se pri vas pogovarjata o tem, kako se o poljubljanju predvsem govori. Kakšna je torej naslednja stopnja? Kam še lahko gre literatura?

Težko sploh kam naprej. Ko je prišla do točke, ko se je nanašala samo še sama nase, ko se je ta smer izpela, je prišlo do sestopa nazaj v življenje, v male zgodbe majhnih ljudi. Tukaj gre za isto stvar.
V vsebini morda naslednji korak nakazuje francoski pisatelj Michel Houellebecq: v njegovem romanu Osnovni delci se ljudje ne dajejo dol le iz telesnega užitka, ampak predvsem zato, da imajo potem izgovor za pogovor, da se drug drugemu zaupajo, kot bi se spovedniku. Čeprav je njihov medsebojni odnos ravno tako formaliziran, kot ga imaš s spovednikom.

In formalno?

V realizmu nisi mogel pisati na način toka zavesti, ker tega nihče ne bi razumel; zdaj, ko imamo v glasbi Johna Cagea skladbo absolutne tišine, v literaturi pa Opus nič Francija Zagoričnika,
torej bel list papirja, smo prišli do skrajne točke, od koder nadaljevanje ni več mogoče. Preostane nam samo obrat nazaj, v literaturi k besedi, v glasbi k melodiji.
Zdaj je avtorski pristop sproščen v vsem, od izbire jezika do materiala, njegove obdelave. Pišeš lahko karkoli, opisuješ najbolj skrajna dejanja, ne morem se spomniti, o čem literatura še ne bi govorila. V filmu še vedno obstajajo neosvojena mesta, v javni distribuciji še ni tako imenovanih "snuff movies", v katerih ljudje zares umrejo. V literaturi so vsi ti tabuji že zdavnaj padli. Tudi slogovno je skrajnosti dosegel že modernizem z Joyceom. S tem se odpre obzorje za vse mogoče prakse. Na literaturo ne moremo gledati v olimpijskem slogu - kako še višje, še močneje, še hitreje. Ni več mej, ki bi jih bilo treba prestopati in podirati.

Govorjenje o umetnosti je kot poljubljanje po telefonu, ste enkrat omenili. Kaj to pomeni v tem primeru?

Dobra uporaba citata. Ne velja le za teoretsko pisanje o umetnosti, ampak tudi za umetnost, ki izhaja iz umetnosti. Oboje seveda nudi užitek, kot je določen užitek tudi poljubljanje po telefonu. Le zelo omejen.

Torej je teoretično znanje lahko obremenjujoče.

Pri pisanju to, da kaj veš o literaturi, seveda pomaga, breme je lahko pri branju. Sam dolgo časa nisem mogel brati nobenega besedila, ne da bi opazil vsako napako, zdaj sem se tega k sreči rešil in spet berem kot naiven bralec. Tako tudi bolj uživaš, bolj se poistovetiš. Profesionalna deformacija pač. Nekdo, ki je po poklicu pleskar, najbrž zelo trpi, ko pride na obisk h komu, ki si je sam nespretno prepleskal stanovanje.
Sicer pa je naivno pričakovati, da lahko danes sploh izstopiš iz referenčnega okvira. Občudoval bi pisce, ki bi pisali dobro literaturo le iz božanskega navdiha, če bi koga takšnega res poznal. Ker bolj ali manj sledim vodilnim imenom v svetovni prozi, lahko rečem, da so to ljudje, ki zelo natančno vedo, kaj se v književnosti dogaja, in ki imajo za sabo močno zaledje vednosti o pisanju. Tudi Coelho in Stephen King ga imata. Res pa je, da ga zdaj spet bolj skrivajo.

Tako kot ga vi poskušate skriti v teh zadnjih zgodbah iz Zakona želje in vendar si ne morete kaj, da ne bi že v prvi zgodbi samoironično postregli s Carverjem (s katerim so vas ves čas primerjali) in z Altmanovim Short Cuts...

Ravno zgodba O čem govoriva je pravzaprav nekakšen obračun s programsko književnostjo, z njo sem želel ironizirati to vpetost v referenčni prostor in se s tem od nje distancirati. Da pa ta vpetost v ta kulturni sistem obstaja, je neizbrisno dejstvo. Ni kulture, ki bi bila popolnoma naivna in bi izhajala samo iz nature.

Ste se torej z Zakonom želje poslovili od referenc?

Najbrž jih ni več v ospredju, a pazljiv bralec jih bo gotovo lahko razbral in si jih z že obstoječimi kulturnimi kodi znal razložiti še na drugačen način, kot si jih razlaga naiven bralec. Pri metafikciji si moral poznati širok referencialni okvir, da si razumel, kaj ti je avtor hotel
povedati, tukaj je dovolj osebna bralčeva izkušnja.

Že pred leti ste rekli, da vas zanima "zgodba o moškem in ženski, ki se imata čisto rada, a predolgo časa na enak način in ne vesta kako naprej". V zbirkah kratkih zgodb Biografije brezimenih, Menjave kož in zdaj z zadnjo knjigo Zakon želje ste se občutno posvečali prav temu odnosu.

Knjiga ima svoj lok, svoj razvoj. Začne se z zgodbami, ki začrtajo območje nezmožnosti komunikacije, potem se nadaljuje s tistimi, kjer se pokažejo negativne smernice v odnosih med spoloma, v skrajnosti v zgodbi Uradna verzija, kjer je prava vojna med spoloma, proti koncu pa se obrne bolj optimistično.

"Ne boš me več. Zdaj vem. Enaka sva. Oba ne veva, kako." V zadnji zgodbi moški in ženska priznata, da sta enaka v svoji ranljivosti.

Da, oba spoznata, da sta osamljena, to pa spoznata tudi drug za drugega, to ju druži, od tod je treba začeti.

In vendar se zgodba nadaljuje ...

Najbrž. Bom počakal do naslednje knjige. Mislim pa, da je to večna zgodba.

Je hkrati s potrebo po ekshibicionizmu, slačenju, v pisatelju prisoten tudi strah, da se ne bi preveč razgalil?

Ne vem, današnja pop kultura temelji na tem principu, vsi vpijejo - razgalite me še bolj, saj vidite popularnost oddaj tipa Res je, pa raznih trač knjig in revij. Bolj važno vprašanje je, kaj sploh imamo pokazati. Kaj je pod povrhnjico? Ne razumem, zakaj bi bilo za moje življenje pomembno, s kom se dol daje ta ali oni, ki me sploh ne zanima, ali zakaj bi gledal počitniške slike popevkarskih zvezd, ki jih te same pošiljajo na revije.

Vi in vaša generacija se je v osemdesetih medijsko izpostavila prav skozi retoriko postmodernizma, zdaj se zdi, kot da ste se ujeli v lastno zanko. Ni velikih zgodb, so samo še okruški, reciklaža že videnega, ... medtem, ko se v literaturi vse bolj pojavlja prav potreba po čustvih, po intimnih zgodbah spet ljubezenske zgodbe?

Ves ta fenomen je bil medijsko napihnjen. To je bila pač stvar, o kateri se je dalo veliko govoriti. Določene posamične avtopoetike težje vzameš v obravnavo kot trend, zato smo bili predstavniki slovenskega postmodernizma nekako bolj deležni obdelave. Kot sem rekel, je tovrsten način pisanja prišel do točke, ko ni bilo več poti naprej. Literatura se je morala premakniti naprej, to pa je bilo mogoče edino tako, da se je obrnila nazaj. K človeku, ki zaznava, k čutečemu človeku. To je izhodišče vsake zgodbe vseh časov. Način, na katerega ta človek pride v zgodbo, se seveda skozi zgodovino spreminja.

Sami ste rekli, da je dober roman kot ljubezensko pismo.

Medtem ko je v osemdesetih pisce, teoretike in bralce očarala prav citatnost, je zdaj nastopil obrat. Ljudi zanimajo intimne zgodbe, hočejo, da bi knjige govorile o njih, in to lažje razpoznavajo, če vmes ni težke kanonade raznih teorij, metaznanj o književnosti. Te stvari zdaj najbrž niso več tako zanimive, jim pa ne moreš vzeti kredibilnosti, saj je z njimi odraščala določena generacija. Kot je rekel Apollinaire: trupla svojega mrtvega očeta ne moreš stalno vleči za seboj. Hkrati pa tudi ni nobene potrebe, da bi to truplo brcal. Zdaj je prostor in volja za pisanje, ki gleda malega človeka, njegovo usodo, ljubezen, strast, rane in sok.

Bomo literarne trende kmalu lahko primerjali z vrtoglavo spreminjajočimi se trendi na modnih stezah? Bo knjiga potrošno blago z omejenim rokom trajanja?

Trendi so bolj zunanja stvar. Italijanski likovni teoretik Achile Benito Oliva je ob
postmodernizmu rekel, da je treba vsakih nekaj let izumiti nov trend, ker se mediji in ljudje prejšnjega že nasitijo, pozornost pa je treba vzdrževati. Vprašanje pa je, koliko trendi zares vplivajo na literarno ustvarjanje. So zunanji okvir, medtem ko se mi zdi, da če bi se slovenska književnost res prilagajala tem zunanjim trendom, bi bila zdaj čisto drugje, kot je zdaj.

Kje? Na boljši poziciji?

Gotovo bi bila bolj urbana, modernizirana. Zdaj pa se še vedno zdi zamejena z nekakšno cankarjansko paradigmo. Čeprav je bilo zadnje čase kar nekaj poskusov, s katerimi se je
krčevito poskušalo simulirati urbanost, žal ne vidim kakšnih zelo prepričljivih rezultatov.

Mazzini?

Telesni čuvaj je zanesljivo urban roman, vendar ga je Mazzini postavil v okolje, ki ni slovensko. Večina bralcev mesto dogajanja spoznava kot Berlin, čeprav avtor to taji. Morda pri nas ni dovolj mafije za njegovo zgodbo? No, pa saj ima tudi njegova mafija bolj skromne, slovenske motivacije, starševsko ljubezen in take reči.
Dela Lojzeta Kovačiča so urbana z gledišča priseljenca, človeka, ki pride v mesto in je z mestnim življenjem v sporu, recimo roman Prišleki. Tudi v preteklosti je tako: moj najljubši slovenski roman, S poti Izidorja Cankarja, ima urbano kulturo, žal italijansko. Tudi Posmehljivo poželenje Draga Jančarja je zelo učinkovit urban roman, ki pa se ves čas dogaja v Ameriki; ko gre glavni junak na koncu domov, gre spet v pravi cankarjanski Blatni dol. Andrej Skubic, po drugi plati, ima v Grenkem medu zelo urbano sceno v Ljubljani, vendar polni Škotov…

Glede na to, da ste pred dobrimi desetimi leti izdali Šolo kreativnega pisanja, prvo tovrstno publikacijo pri nas, ste še vedno mnenja, da se je pisanja moč naučiti? Celo Raymond Carver v tej knjigi priznava, da "še vedno ne ve, ali so pisatelji tako rojeni kot narejeni"?

Pisanja se ne da naučiti, gotovo pa se ga da učiti. Tako kot se da človeka brez posluha naučiti nekaj tehničnih prijemov igranja na inštrument. Nekdo, ki je nadarjen, pa bo v taki šoli veliko hitreje napredoval.

Nekdo, ki si strašno želi igrati električno kitaro, kot junak v eni od vaših zgodb, kljub pomanjkanju talenta z veliko vaje postane virtuoz, ne pa tudi umetnik.

Tako kot se filatelisti dobivajo v svojih krožkih, planinci v planinskih društvih, tudi pisatelji lahko govorijo o stvareh, ki jih zanimajo, v zaključeni skupini; če se ta nahaja na univerzi, jim prinese še določeno stopnjo dostojanstva, občutek, da se ne ukvarjajo ravno z rečmi, ki bi jih vsak razumen človek zavrgel.
Malo resneje: s to knjigo sem pravzaprav želel opozoriti, da je pisanje vendarle tudi neka vrsta spretnosti, da ne more biti prepuščeno komerkoli. Zdaj ugotavljam, da sem bil velik optimist, saj današnji položaj ne kaže, da je kdo razumel sporočilo. Pisanje na vseh ravneh je pri nas še vedno bolj ali manj prepuščeno posamezniku in njegovi odločitvi, ali zna pisati ali ne, ni prave selekcije.
Nekomu, ki želi na tržišče spraviti nov izdelek, se zdi samoumevno, da bo za embalažo poprosil profesionalnega oblikovalca in mu plačal, kolikor bo ta zahteval, vendar ne bo pomislil, da bi poklical človeka, veščega pisanja, da bi za ta izdelek napisal navodila. Ko kupim katerokoli uvoženo tehnično reč, moram vedno prebrati navodila v angleškem jeziku, ker so slovenska navodila napisana nerazumljivo in zato neuporabno.

Tudi v ekonomskem smislu ima od vseh izraznih sredstev prav pisana beseda najnižjo ceno na trgu.

Žal še vedno vlada logika, da vsak, ki zna brati, lahko tudi kaj napiše. Potem pa smo zagnali alarm ob spoznanjih, da smo v funkcionalni pismenosti zelo slabi! Nič presenetljivega, po kom pa naj se ljudje sploh zgledujejo? V medijih je zelo malo besedil, ki so napisana z osebnim slogom. Zdi se, da lahko zanje piše prav vsak, ki pokaže vsaj malo volje in veselja.
Ljudje se niti ne zavedajo svojih omejitev, ne čutijo se nepoklicani za pisanje. Težko si predstavljam, da kdo pride k Srečku Katancu in reče, tudi jaz v prostem času rad brcam žogo, pa bi jutri rad igral za reprezentanco. Ali pa da pride v filharmonijo z goslimi pod roko in dirigentu reče, se vam ne zdi, da bi tudi jaz lahko kaj prispeval k nocojšnjemu Beethovnu? Na literarne revije pa prihajajo množice tekstov, ki se jim na daleč vidi, da njihovi avtorji niso nikoli odprli te revije ali prebrali kakšne knjige.
Seveda, večina ljudi zna pisati, približno tako, kot zna večina ljudi plavati. A nekateri plavajo tako, da se komaj držijo nad vodo, drugi pa podirajo hitrostne rekorde.

Kakšna je potem vloga literarnih revij? Saj se zdi, da jih razen tistih, ki z njimi sodelujejo, nihče več ne bere, da so postala nekakšna strokovna glasila, nežive tvorbe. Kaj vi kot urednik Literature naredite za to, da bi bila bolj življenjska, bolj prijazna bralcu?

Literatura ima seveda, tako kot katerakoli druga literarna revija, omejen krog bralcev. Ti bralci pa so za nas precej pomembni, med njimi je vrsta takih, ki so ali pa bodo postali oblikovalci slovenskega kulturnega prostora in javnega mnenja. Trudimo se, da bi jim postregli s specialitetami, ki jih ni v obratih hitre besedne prehrane.

Vas ne zamika, da bi z novimi prijemi osvežili formo, razbili morebitno sterilnost in akademizem in tako pritegnili širše kroge bralcev in avtorjev?

Res Sloveniji zelo manjka revij v vmesnem prostoru med tračarskimi in bolj ali manj strokovnimi. Vendar mora biti ponudba celovita. Ko sem prevzel uredništvo, sem premišljal, da bi me veliko bolj zanimalo delati revijo, kot je recimo ameriški Tin House, revija, ki ima zelo kakovostno napisane tekste, tudi literarne, hkrati pa govori o trendih, koktejlih, potovanjih, je rahlo vizualno oplemenitena, a ne preveč... A najprej sem se soočil z vprašanjem, kje bom dobil pisce, če bom res hotel delati takšno revijo.

Zakaj? Ker so razprodani?

Ker mislim, da jih sploh ni. Morali bodo šele nastati, s pisanjem seveda. Vse v Sloveniji ta hip nastajajoče trendovske revije se bodo srečale s problemom, da že ustvarjenih piscev ni dovolj, oziroma tisti redki, ki so, so tako ali drugače že zasedeni.
Vsaka tiskana civilizacija ima pač svoj razpon, od najbolj pogrošnih medijev, tabloidov, preko dnevnih časopisov, trendovskih revij, na zgornjem vrhu te piramide so strokovne revije, med njimi tudi literarne. Mi smo se pač odločili, da bomo delali nekaj najboljšega na vrhu. Sem pa seveda prepričan, da v Sloveniji manjka revija, ki jo bo z veseljem bral vsak sodoben intelektualec, naj bo pravnik, medicinec ali filozof, revija, ki ne bo zaprta v svojo stroko in bo uporabljala jezik in način govora današnjega časa. Tak projekt bi z veseljem podprl, nisem pa mnenja, da ga je treba preobražati iz kvalitetne literarne revije, saj s tem pač izgubljamo vrh neke intelektualne piramide.

Obstaja torej možnost, da v "vrhu intelektualne piramide" sprejmete tudi povsem neznanega avtorja?

Se dogaja, seveda. Literatura se je odločila, da bo novim piscem dala možnost za rast, zato objavlja rubrike, ki avtorju omogočajo, da napiše najprej kratko kritiko, potem daljšo… Enako velja za leposlovje. Pri nas je v zadnjem času prvič objavilo nekaj zelo nadarjenih pesnikov in prozaistov.

A večinoma se objavljajo znana imena.

Urednika Uroš Zupan za poezijo in Ignacija J. Fridl za prozo sta izjemno kritična in zavračata besedila celo ljudem, ki so v zadnjih letih dobili najvišje državne literarne nagrade, sta pa iskreno vesela vsakega novega avtorja, ki ga lahko objavita. Žal pa je takšnih sorazmerno malo, ker je pričakovana raven pač precej visoka.
Res je, da je shema Literature ostala takšna, kot je bila, in kakršna je pač v vsaki slovenski literarni reviji. Še vedno književnost, isti ljudje objavljajo od Nove revije do Apokalipse in tudi v Literaturi, še prevajamo iste avtorje in tako dalje... Zdi se mi, da je nekoliko drugačen zlasti način urejanja in s tem povezani poudarki. Pri nas je vse bolj kolektivno, sam večino rokopisov preberem šele, ko so objavljeni, zanje skrbijo področni uredniki. In tu so po moje pomembni premiki, ki so nemara navzven videti neznatni, smešni. Eden med njimi je tudi ta, da imamo med sabo štiri urednice, ki odločilno oblikujejo delo revije. V naši falokratski literarni sceni je velika reč, da ženske pri literarnih revijah ne nastopajo samo kot tajnice!

O trendovskih revijah: Zdaj prihaja Playboy.

To je blagovna znamka z dvema platema. Na eni strani seksploatacija, izkoriščanje ženske, pretvarjanje v objekt, kar mi je tuje, po drugi strani pa imaš hkrati, tako v hrvaškem, slovaškem, tudi v ameriškem Playboyu ravni, ki Sloveniji manjkajo, liberalnost, odprtost, boj za pravice do drugačnosti. Torej linije, ki so navidezno nezdružljive, pa bi morale biti prav zato Slovencem blizu.
Pri nas imaš lahko namreč v isti reviji, recimo Glamurju, tekste, ki so izrazito levičarski, celo bolj levičarski kot v kateremkoli drugem slovenskem tiskanem mediju, hkrati pa celoten aparat multinacionalk in kapitalizma v svoji najostrejši obliki. Ves ta blagovni fetišizem, reklame za neuporabne in zdravemu razumu žaljive potrošne predmete, ki jih človek zaradi umetno ustvarjenih potreb navsezadnje hoče kupovati. In enako je na drugem koncu te medijske pahljače, pri študentskem časopisu Zofa, kjer je položaj enak. Teksti so anarhistični, multinacionalke pa z objavljanjem oglasov omogočajo, da ti teksti izhajajo. To je zanimiv slovenski fenomen združevanja skrajnosti. Uspešno izvažamo Avsenike na eni in Laibache na drugi strani, nimamo pa nobenega dobrega urbanega pop benda. Te uvažamo s Hrvaške, in to v vsako televizijsko oddajo.

Kje vidite bistven razkorak med starejšo in najmlajšo generacijo in koliko po vašem mnenju prispeva k vključevanju literature v življenje?

Trudimo se, ne zato, ker bi mislili, da moramo, ampak zato, ker smo tudi sami del živega življenja. Literatura nastopa po diskotekah, pivnicah, in tam preizkuša moč književnosti v živo. Doživljamo zelo zanimive zadeve, saj pridemo nekam, kjer v zvočnikih nabijajo Deep Purple, ljudje kvartajo, popivajo, treskajo prazne vrče piva po mizah, ampak ko nastopimo, se zgodi določen stik. Nekateri so pripravljeni pustiti svoj čik, odmakniti pijačo in poslušati, kar bo
pesnik povedal. Stara slovenska paradigma, da je ustvarjalec lahko le nekdo, ki je nerazumljen ljudem, se počasi razkraja.

Pa vendar, če našo sceno primerjamo s hrvaško, kjer so pisatelji in pesniki začeli malone nadomeščati estradne zvezde, nastopajo v popularnih medijih kot je Globus, celo Gloria, in deloma tudi s tem prispevajo k razcvetu literarne scene.

No, Aleš Debeljak se je pojavil že v nemara vseh trendovskih revijah in še na Mobitelovem plakatu, tako da imamo tudi pisci svoje adute v tekmi 'Kako v vsak slovenski dom'. (smeh) Res pa je, da je Hrvaška, čeprav manj ekonomsko razvita kot Slovenija, pravzaprav bolj urbana. Tam lahko preživijo revije z rokovsko kulturo, ki so v Sloveniji vse zapovrstjo klavrno propadle.
Druga stvar pa je, da se dandanes tudi v književnosti, kot na ostalih področjih, bolj prodaja blagovna znamka kot izdelek. Zato je avtor, tako kot vsak izdelek, postavljen
pred nujo javne promocije, propagande, in sodeluje v teh ritualih oblikovanja medijem privlačne podobe.

Do tega, kar se dogaja v Združenih državah, kjer knjigo prodajajo po podobnem sistemu kot tampone ali pralne praške, smo najbrž še zelo daleč?

Če izhajam iz čisto konkretnih založniških izkušenj, lahko trdim, da pri nas literatura nikoli ne bo mogla biti tržno blago. Populistično leposlovje se prodaja v kakih dvesto izvodih več kot najbolj hermetično. S tržnim pogledom te razlike ni opaziti.

Toda prvenec Sonje Porle, Črni angel, varuh moj, je bil tudi za vas kot založnika presenečenje?

Ko sem Ryszardu Kapuscinskemu razlagal, da je najbolje prodajana slovenska leposlovna knjiga leta 1997 knjiga, ki govori o Burkini Faso, je rekel: še je upanje za svet! Opozarjam pa, da je le prodaja knjige slabo merilo bralnosti. Dodatno jo je treba preveriti v knjižnicah. Pri nas imamo namreč izjemno dobro organiziran knjižnični sistem, posledično se zato proda manj knjig, več pa se jih prebere. Vsi si knjigo najprej sposodimo v knjižnici, jih preberemo, in če ugotovimo, da brez njih ne moremo živeti, jih morda še kupimo.
To je premalo hvaljen privilegij. Nikjer na svetu knjige ne dobiš v knjižnici dva dni po izidu! Če greš v Ameriki v javno knjižnico, vidiš samo domače zbirke, ki so jih zapustili preminuli člani. To je po eni strani v redu, saj pomeni, da je dostopnost novih avtorjev velika, po drugi strani pa seveda trpijo založniki, in posledično bodo trpeli tudi avtorji, ki bodo slejkoprej plačevani predvsem od prodanih izvodov, morda ob podpori državnih štipendij.

Potem se bi še sploh morali bolj zavzemati za popularizacijo?Da se poskrbi za avtorja, za prodajo, za avtorja? Politika subvencioniranja?

S subvencijami po eni plati pri nas res še vedno obstaja socialistična varianta, ki avtorjem daje določeno potuho, in s tem smo kar zadovoljni, se mi zdi. Mislim, da ni slovenskega avtorja, ki bi dobil iz odstotka od prodaje knjige več denarja, kot ga dobi iz subvencije. Če prodaja sam od vrat do vrat, potem že, a za to mora imeti tudi drugačne spretnosti in interese, ne le pisateljskih.
Po drugi strani pa je nemogoče pričakovati, da se bodo knjige tiskale brez državne podpore. V današnjih pogojih s prodajo ne pokriješ niti tiska, kaj šele da bi plačal avtorja. Primerjava s katerokoli drugo kulturno panogo pokaže, da so se vsi ostali, od filharmonije do gledališč in galerij, organizirali kot javni zavodi, založniki pa so bili zadovoljni, da so se privatizirali enako kot tovarne. In zdaj morajo naša gledališča na trgu ustvariti, ne vem, 15, 20 odstotkov od prihodka, založba pa 95, samo pet odstotkov prinesejo subvencije. In program nacionalnega pomena pod takimi pogoji ne more obstati.

Če pogledamo na trenutno založniško situacijo, ne kaže preveč dobro. DZS se je usmerila v komercialno založništvo, menda ima v lasti tudi nekaj več kot trideset odstotkov delnic "vaše" Cankarjeve založbe. Čutite pritisk?

Ob teh zadnjih dogajanjih v založništvu se je nazorno pokazalo, kako naivna je bila država, ko je mislila, da bo dovolj poskrbela za knjižno kulturo s tem, da pač podeli listo dvesto subvencij letno. Enako brezmejno naivna pa je bila naša skupna vera konec osemdesetih, da bo dobri kapitalizem stvari uredil sam od sebe. Končalo se je tako, da so spretni poslovneži pokupili založbe in ukinjajo programe, ki so se tam primarno izvajali, in se usmerjajo v druge posle, bolj donosne. Država je dopustila, da se to dogaja, na nek način je to enako, kot da bi nekdo sprivatiziral Klinični center, ukinil najprej onkologijo, nato pa postopoma vse ostalo, češ ne splača se, in tam naredil veleblagovnico z osmimi nadstropji. Posledice so zanesljivo enake. Tako kot ne bi imel možnosti vzdrževanja fizičnega zdravja naroda, bo prišlo pri tej državni inertnosti do istega učinka ob duhovnem zdravju.
Ne gre samo za založniške programe, enako ali bolj nevarno je ukinjanje knjigarn; že tako jih je v Ljubljani manj kot trgovin z gorskimi kolesi. Očitno Slovenci zadnje čase raje skrbimo za telo kot duha. So pa knjigarne tudi same povečini zaspale, redke se uveljavljajo kot zbirališča, prostor za pogovore, čeprav je srečanj ljudi, ki se hočejo pogovarjati o knjigah in književnosti, vse več. Kje je tak pogovor na bolj pravem mestu kot v knjigarni? In kje bodo, če se bodo te knjigarne spremenile v trgovine z bolj kurantno robo, svoje knjige prodajali tisti novi založniki, ki bodo zamenjali program DZS?

Kakšna je po vašem usoda knjige v dobi elektronskih medijev?

Težko vprašanje. (smeh) Je kakšen joker, ki ga lahko izkoristim? Če ne, tudi prav. Knjiga je medij, in mediji so zamenljivi. Veščina pisanja pa bo prešla v nov medij, in to je tisto, kar piscu obljublja prihodnost. Literarna ustvarjalnost pride prav tudi drugim medijem, od filma dalje, knjiga ni njena edina možnost.

Kako kot nekdo, ki si je pred leti prizadeval za prevode naših del v tuje jezike, ocenjujete razvoj v to smer? Kakšen in kako dolgotrajen je pravzaprav proces, da slovenska knjiga spregovori v tujem jeziku? Gre za osebno iniciativo avtorja, za pobudo založbe, državno strategijo, splet naključij?

Za pobudo založbe zelo redko. V zadnjih časih so sicer založbe začele ponujati v podpis nekakšne ambiciozne pogodbe, kjer naj bi avtor založbi odstopil vse pravice svoje knjige za vse večne čase, vključno s pravico za prevode v vse svetovne jezike. Vendar je to precej načelno dejanje. Problem je v tem, da je v slovenskih založbah zelo malo ljudi, ki sploh ve, kam v tujino bi bilo sploh mogoče prodati kakšnega slovenskega avtorja. Založbe so torej načeloma
pripravljene kupiti tvoje pravice, niso pa jih tudi pripravljene prodati, nihče se s tem ne ukvarja, tudi zato ne, ker so ti prihodki sorazmerno majhni.
Tudi na tem področju se vidi državna brezvoljnost. Država je sicer že v času osamosvojitve začela podpirati izdaje slovenskih avtorjev v tujini. Pred letom 1991 je bilo tam slovenskih avtorjev izjemno malo, ker so šli vsi skozi jugoslovanski filter, kot del nekakšnega jugoslovanskega projekta. Ko je leta 1988 izšla Šalamunova knjiga v Ameriki, je na zavihku pisalo, da je to jugoslovanski pesnik, ki piše v slovenščini. Po osamosvojitvi je država sicer začela za to namenjati neka sredstva, sprva so izhajali le dve ali trije prevodi na leto,
zdaj pa jih izide samo z državno podporo skoraj dvajset letno, pa še kar nekaj brez nje. Paradoksalno je ta podpora skozi vsa ta leta ostala bolj ali manj enaka, kljub povečanemu
zanimanju tujcev za slovenske avtorje.
Deloma je povečano zanimanje nastalo tudi zato, ker je Trubarjev sklad, ki podpira izdaje slovenskih avtorjev v tujini, imel zelo jasno stališče: izdali bomo tisto, za kar tuji založnik pokaže interes, ne bomo izbirali sami, kar bi bila po mojem mnenju tudi največja neumnost. Največja napaka, h kateri se slovenski projekt izvoza vsakega nekaj časa vrne, je mnenje, da bi bilo "treba vendar skrbno izbrati, kdo so res tisti najboljši naši avtorji," kar je smešno. Kljub
času globalizacije ima vendar vsaka nacionalna recepcija svoje kriterije, tudi zato ima Drago Jančar vrsto knjig v Nemčiji, v Franciji pa niti ene, in veliko vprašanje je, kdo v Ljubljani te kriterije pozna in razume.

Zakaj mislite, da je vaša zbirka kratkih zgodb Menjave kož zbudila tako pozornost prav v ZDA?

Menjave kož so imele samo to srečo, da so izšle pri zelo dobrem in zelo cenjenem založniku, zato so dobile recenzije po osrednjih medijih. Bilo pa bi silno pretiravanje trditi, da gre za kako veliko pozornost. Pojavile so se pač, že to je uspeh. Slovenci še nismo v fazi, ko bi lahko pričakovali kakšne blazne epohalne dosežke.

Zato, ker smo Slovenci?

Ne. Ker smo na začetku. Ker smo se šele začeli pojavljati v svetovni književni orbiti. Kot država in tudi kot pisci. Edini, na katerega se lahko sklicuješ v književnih krogih, je Šalamun. Nekateri drugi narodi, recimo Poljaki, pa lahko navajajo svoje pisce za stoletja nazaj.

Kdaj torej pričakujete, da bodo prevodi slovenskih avtorjev vzbudili zanimanje svetovne javnosti?

Mnenje, da veljajo zgolj najvišji cilji, se mi zdi napačno. Najprej je treba ustvariti prisotnost na terenu, najprej je treba začeti igrati kvalifikacije za svetovno prvenstvo, da lahko na
njem enkrat zmagaš. Treba se je zavedati, da slovenski domet in ambicija v tem trenutku ne more biti Nobelova nagrada, temveč je uspeh, da ima čim več avtorjev knjige v tujih jezikih, po
katerih nas lahko preverjajo tudi drugi. Slovenščino govori zelo malo tujcev. Prevodi so nujni, prevajalci pa najbolj zaslužni za uspeh v tujini, kakršenkoli že. Med drugim poznajo okolje, v katero knjiga prihaja, lahko ocenijo, katerega založnika bi zanimala. Avtor nastopi šele takrat, ko knjiga v določenem jeziku izide. Takrat pridejo vabila v tujino.
In potem se zgodi sindrom "snežne kepe"; ko določena knjiga nekje izide v prevodu, zbudi pozornost tudi drugje. Moja knjiga, recimo, bo izšla na Dunaju zato, ker so opazili prevod v Ameriki. To je globalizacijski paradoks! Slovenska knjiga pride do izida na Dunaju, kamor so hodili slovenski pisatelji preteklih dni pisat in študirat, prek Amerike!

Spraševala je Vesna Milek, Delo (Sobotna priloga), 21. aprila 2001