Na predstavitvi Zakona želje ste povedali, da ste se ob branju knjige kot celote srečevali z novim avtorjem, ki vam je bil ob pisanju posameznih zgodb neznan. Je to običajno odkritje ob sestavljanju knjige ali pa je bilo vaše potencirano še zaradi časovne razdalje, v katerih so zgodbe nastajale?

Zgodbe sem najprej pisal po eno na leto, jih popravljal in popravljal, kar jim nemara ni škodilo, vendar sem sčasoma ugotovil, da je življenje prekratko za tako lagoden tempo. Ker se v teh desetih letih nisem spremenil le jaz, ampak tudi svet, so si med sabo morda res različne bolj kot običajno. Potem sem jih sestavljal skupaj, zapleten proces, iskanje mikrovezij, kočljivo, a verjamem, da mora biti tudi knjiga kratke proze nekaj organskega in ne le skupek sestavin, in pričela se je kazati neka nova želja. Sledi nekakšnega angažmaja, ki mi je bil prej -v pisanju!- nezanimiv, vprašanje smisla akcije v Tanki rdeči črti, možno branje Dneva osamosvojitve skozi politično in ne le posameznikovo optiko, tudi nekatere druge zgodbe se sprašujejo o razmerju med družbenim in intimnim. Pa tudi samo polje intime se je razširilo, ne gre le za erotične, temveč tudi za medgeneracijske nesporazume, razmerja med otroci in starši... Sprememb ni prinesel koncept, temveč duh časa, osebnega in družbenega. Dokler bereš ali pišeš posamezno zgodbo, je vsaka tema možna in enakovredna, ko pa se združijo v knjigo, se pokaže, v katero smer se obračajo.

Ne spomnim se, da bi kdaj, od Šopkov za Adama do Zakona želje, prebrala kakšno neafirmativno kritiko vašega dela. Linijo je prekinila v zadnji številki "vaše" Literature kritičarka Ana Vogrinčič. Se vas kritike dotaknejo?

Kritike so odziv in človek nemara že piše - zanesljivo pa objavlja - zato, da pride do odziva. Doslej sem imel z njimi srečo, resni bralci so se poglobili in videli veliko stvari, ki sem jih spravil v zgodbe, pa še kakšno, ki je sam nisem opazil, čeprav je bila tam. Že prej je bil včasih kdo zadržan, češ da v knjigi ne najde tistega, kar išče, in tu avtor pač ne more več pomagati, tudi treba ni, saj so na svetu še druge knjige. Ta kritika pa me je popolnoma zmedla. Če nekdo, ki se hoče resno spoprijemati z leposlovjem in se je s knjigo očitno kar nekaj ukvarjal, ne razume nobene zgodbe, niti tistih, ki jih je pohvalil, vsaj približno podobno kot ti, ki si jih pisal, se pač zamisliš. V tem zamisleku sem opustil vsaj dve zmoti o svoji prozi in sebi: da sem dostopen skoraj vsakemu bralcu in da se mi zdi pravilna vsaka interpretacija mojega dela.
Kritika postaja vse večja odgovornost, ker je pričela nadomeščati samo delo, ga za ustvarjanje mnenja povzemati, in če povzame narobe, je napačno tudi mnenje. Objavljenega pisanja je vse več, časa za branje pa vse manj, in ljudje preberejo, če preberejo, tisto, kar dobi javno potrditev, recimo nagrade, z lastnim mnenjem pa se naslonijo na javno. In tistim piscem, ki ne nastopajo na medijskem vrtiljaku, javno podobo ustvari zlasti kritika.

In ko sva že pri kritikah - ker je vaša prejšnja zbirka, Menjave kož (pa tudi druga dela, recimo Tao ljubezni), doživela nekaj prevodov, ste posledično bogatejši tudi za dokumentirane tuje poglede - kritike. So videli vaše zgodbe drugače, so se jim zdele pomembne druge reči kot nam?

V Sloveniji je odzivov na delo (in ne na osebo) malo, zato ni čudno, da večina slovenskih piscev ni zadovoljna s svojim sprejemom. Z objavami v tujini se spekter razširi, vsako kulturno okolje ima svoje branje. Zato so na Hrvaškem sprejemali podobno, le Tao ljubezni bolje, ker imajo pač močnejšo tradicijo berljive proze, Američani so v mojih zgodbah začuda našli opise komunistične represije, Španci tipično mediteransko senzibilnost... Ker Slovenci nimamo v svetu uveljavljenega nacionalnega stereotipa (šele po zaslugi Coelhove Veronike so nas začeli Brazilci in morda tudi drugi doživljati kot narod samomorilcev), se odzivi naslonijo na širše okolje, iz katerega izhajamo, to pa sega kar daleč, Američani rečejo, aha, Srednja Evropa, torej Kafka...V glavnem se tako znajdem v dobri družbi, ni razloga, da bi se pritoževal.

In še dalje: ali vedenje, da pišete tudi za bralce z drugačnim kulturnim pedigrejem, vpliva na vaše pisanje? Recimo: ali ni v sijajni večplastno strukturirani zgodbi O čem govoriva, ki uvaja Zakon želje, kakšna od plasti, morda "razlage" o družabnem življenju v Ljubljani, "namenjena" pogledu od zunaj? (Slišim, da je zgodba izpadla šele v zadnjem krogu blazno stroge selekcije za New Yorker.) Vem, šele celota daje segmentom pravi pomen in izdvajanje lahko pripelje do banalizacije... Priznam tudi, da v drugih zgodbah podobne "potujitve" nisem opazila. Po drugi strani pa, zanimivo, so v Zakonu želje tudi zgodbe, recimo Tanka rdeča črta, v katerih ni niti trohice slovenskega. Ne spomnim se, da bi imela pri kakšnem drugem slovenskem zgodbarju, četudi je njegov milje svet (kot na primer pri Moroviču), tak občutek neslovenskosti.

Zelo malo mojih zgodb je sploh postavljenih v kakršenkoli določljiv prostor, O čem govoriva pa je toliko avtobiografska, da se temu ne more izogniti. A tudi ta določljivost je relativna, ob natisu v reviji pred šestimi leti so bralci prepoznavali osebe, danes v Ljubljani ni več ne čitalnice Ameriškega centra ne kavarne čez cesto. In današnje branje, kaj šele branje čez nekaj let, je tako že "pogled od zunaj". Deloma se prav zaradi minljivosti realnega okolja odločam zgodbe postavljati v časovno in prostorsko neopredeljene situacije, hrepenenje po večnosti najbrž.
Po eni strani torej različna okolja berejo različno, po drugi književnost ni še nikoli potovala toliko kot zdaj, privajamo se branj iz drugačnih kulturnih izkušenj, celo želimo si jih, kot si želimo drugačne glasbe in kuhe. Sam jih poznam kar nekaj, odraščal sem v kulturni "globalni vasi", zato tudi pišem na tak način, če to hočem ali ne. Vendar "slovenskost" ostaja vsaj nekje v ozadju, pozoren ali željan bralec jo lahko najde, če hoče. Že pri Plamenicah in solzah je Marko Crnkovič hvalil, da v romanu ni nič slovenskega, čeprav je bil sam junak arhetip običajnega slovenskega hrepenečega romanesknega junaka. Tudi v Tanki rdeči črti krajevna imena izpod afrikaniziranega zapisa skrivajo angleški pomen in tudi označujoče ime glavnega junaka je angleško, vendar je njegov komandant morda potujčeni Slovenec, kar bi skupaj z omembo petdesetdolarskih kovancev, torej inflacije in ekonomske krize v zahodnem svetu, lahko dalo Slovencem nekaj nacionalne samozavesti. Tudi v literaturi jo potrebujemo.

Večkrat poudarjate, da je forma kratke zgodbe primeren medij za čas, v katerem živimo. Nenazadnje sta kratka tudi vaša poskusa "dolge zgodbe", romana Plamenice in solze ter Tao ljubezni. Ostajate pri kratki zgodbi? Pišete? Kaj?

Pišem ljubezenski roman, vendar, kot bi rekel Gaff iz Blade Runnerja: "Navsezadnje, kdo ga ne." Tako da je pred njim zanesljivo še kaka postaja na poti v obliki kratke zgodbe.

Spraševala je Petra Vidali, Večer