Šola kreativnega pisanja

Ustvarjanje je glas proti

Literaturina srečevanja ustvarjalnih – poezija, kratka zgodba, književna kritika – v marcu predlogi, v aprilu delavnice

Andrej Blatnik je dobitnik Župančičeve nagrade in nagrade Prešernovega sklada, avtor devetih knjig, izdanih v Sloveniji, in štirinajstih, izdanih v tujini, predavatelj kreativnega pisanja na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, bil je gostujoči pisatelj na Old Dominion University, Norfolk, ZDA. Na šoli kreativnega pisanja, ki jo organizira LUD Literatura (delavnice od 11. aprila do konca junija na približno desetih srečanjih v Ljubljani, proza in kritika ob torkih popoldan, poezija ob sredah popoldan; informacije dobite na naslovu ludliteratura@yahoo.com), bo vodil delavnico pisanja kratkih zgodb (poezija bo v skrbstvu Uroša Zupana, kritiške vsebine pa v rokah Urbana Vovka). Se je veščin pisanja mogoče naučiti?

Se jih je torej mogoče naučiti, veščin pisanja? 

Veliko piscev trdi, da ne, češ da si od nedoumljive milosti obdarjen ali pa ne. Seveda, če se pisanja lahko učimo, mu to vzame nekaj aure, in pri marsikom potem ne ostane kaj dosti. Strah pred tem, da bi se pisanja učilo, razumem kot znak pomanjkanja samozavesti. Delacroix je napisal: najprej se nauči biti obrtnik, to ti ne bo preprečilo, da bi bil genij. Znanje je potrebno, ni pa edino, kar je potrebno: tudi na srčne operacije ne hodimo k naravno nadarjenim samoukom; vseeno pa vemo, da so nekateri kirurgi boljši od drugih, čeprav so hodili na iste šole.

            Če se pisanja že ni mogoče povsem naučiti, se ga je zanesljivo mogoče učiti, in po tem vsak piše bolje, enako kot vsak, ki gre v plavalni tečaj, na koncu plava bolje kot na začetku, res pa so nekateri bolj sposobni in pridejo do medalje na olimpijadi, drugi pa zasilno čofotajo, a se lahko vsaj sami rešijo, če padejo v vodo.

 V osnovni šoli so nas učili, da moramo proste spise razdeliti na tri dele, na uvod, jedro in zaključek. To so bili že prvi zametki kratkih zgodb z enim samim strukturnim pravilom. Nam lahko zaupate še kakšne bolj zapletene finte?

 Za začetek je treba v sebi razbiti finte, ki so nas omrtvile. Na fakulteti vidim, kako zelo študentsko pisanje oblikuje naša funkcionalno naravnana družba, kjer je treba ustreči, ne pa izraziti. V knjižni oceni ne pišejo tistega, kar mislijo, ampak tisto, kar mislijo, da si profesor želi, da bi napisali.

            Nekaj nasvetov je zelo temeljnih, recimo ta, da iz besedila vsak stavek, ki ga lahko črtamo, ne da bi se karkoli spremenilo, tudi moramo črtati. Ne le kratka zgodba, tudi življenje je prekratko za odvečne stavke. Naslednji korak je, da vsak prizor zgodbo premakne naprej na dveh ravneh: vsebinsko in po občutju, vzdušju. Tako jo lahko hkrati beremo stvarno in čustveno.

            Na delavnicah začnemo s počasnim branjem in premišljanjem lastnih besedil. Ali verjamemo liku? Kje zgodba zaide s svoje poti, čeprav se nanjo morda kasneje vrne? Smo začeli zanimivo ali se bralec najprej pet strani muči in čaka? Pri izboljšavi pisanja ogromno pomaga neposredni bralčev odziv in zelo koristno je slišati, kako našo zgodbo doživijo različni ljudje. Tako nam postane jasnejše, kaj smo povedali in česa ne, čeprav smo želeli.

 Lahko napišemo dobro, odlično zgodbo, ne da bi njen zaplet, stiske, napetosti, čustvene vrtince, eksistencialne nevroze mi sami doživeli ali vsaj v sebi podoživeli, začutili in občutili? Ali dobro zgodbo odlikuje tudi zmožnost empatije pisca do pripovedovanega? Se ta povezava v zgodbi nujno zrcali? 

Na delavnici smo imeli zanimivo zgodbo o travmatskem dogodku. Hitro je prišlo do mnenj, kako ni mogoče, da bi tako reč ženska doživljala na opisan način, da je sicer napisano dobro, vendar taki izmišljiji res ni mogoče verjeti ... Moški smo bili sicer malce bolj tiho, češ kaj pa mi vemo o tem, kako čutite ženske, ženske so se oglašale odločneje. Avtorica nas je poslušala in se smehljala. Ko smo vsi pripomnili svoje, je povedala, da se je zapisano res zgodilo, in sicer njej sami, opisala je točno tako, kot je čutila. Bil je čaroben trenutek, v katerem smo se vsi veliko naučili, tudi to, da je zmožnost bralčevega vživetja nezanesljiva družbena konstrukcija. Velikokrat si domišljamo, da »že prav vemo«, kaj se v resnici čuti v prelomnih trenutkih, čeprav nismo bili zraven.

Ob pisanju iz izkušnje smo v nasprotujoči si nevarnosti: po eni strani je nevarno, da izkušnjo brez uporabe literarnih sredstev, recimo tipizacij in posploševanj, opišemo tako osebno, da ji zmoremo slediti le mi sami, ki smo jo itak doživeli, po drugi jo z neveščim literariziranjem lahko tako zadušimo, da od nje nič ne ostane. Najti moramo pravo razmerje.

Poznavanje veščin nas seveda lahko tudi omrtvi, pravo pisateljsko spontanost omogoča suverenost, ki jo dosežemo z iskrenim pogledom vase. Branko Gradišnik v zgodbi Etiopija opisuje profesionalnega pisatelja, ki zavrne ljubiteljskega pisca besedil o trpljenju, češ da »oblikovno ni kos goli resničnosti«; naturščik ga s pretvezo, da bo šlo za branje v korist lačnim otrokom, zvabi v zaprt prostor, kjer pisatelj v lakoti in žeji ostane tri dni, tako izkusi delček prave Etiopije in si krajša čas na edini možen način: s prebiranjem lastnega besedila, ki je ob vsakem branju bolj napihnjeno in prazno. Maščevanje se spremeni v odrešitev, saj pisatelj sprevidi, da se je resničnosti zaradi lastne nemoči le izmikal v obliko.

Jezikovni stil ustvari dobro ali slabo pripoved. Nekateri sledijo pravopisu, drugi zagovarjajo prepričanje, da se jezik bogati s kršenjem pravil. Kakšno je vaše mnenje? Kaj je dopustno in kaj ne, kaj je stilno učinkovito in kaj ni?

Ustvarjanje je zmeraj glas proti, nasprotovanje navadi ali pravilu. (Mimogrede, Literaturine delavnice se tega držijo tudi tako, da so zastonj v časih, ko je vse potrebno plačati.) Vendar je treba za to, da jih kršimo, pravila najprej poznati. In jih kršiti z upravičenim namenom. Pri večini slovenskih popularnih romanov pa lahko opazimo, kako pisci pozabijo na osnove, recimo da govor kaže govorčevo osebnost, saj vsi liki, ki so povečini v kakem hudem medsebojnem sporu, govorijo povsem enako. Na drugi strani ponudbe pa so tako jezikovno razkošni pisci, da celo izkušen bralec prebere eno stran in je izmučen. Tudi zato Slovenci raje beremo tuje kot domače avtorje.

A kako brusiti jezikovni slog? Z branjem? Z vajami? Če z vajami, s kakšnimi? Danes že legendarna knjiga Raymonda Queneauja Vaje v slogu je šolski primer tovrstne igre, v kateri pisec isto zgodbo in isto temo spiše na številne, popolnoma različne načine.

Res je, in moji študentje jo najdejo na seznamu študijske literature. Ustvarjalnih vaj je ogromno, legendarna je tista: »Opišite pokrajino, kakor jo vidi ptica. Ne omenjajte ptice.« Dobro, pogled od zgoraj, to še gre, vsak je kdaj letel z letalom, nekaj si že predstavljamo. A predstavljati si je treba še, kako svet spodaj zaznava ptica. Morda vidi podrast pod drevesi, ker so tam okusni črvički, in ne bazenov na primestnih vrtovih, ki si bi jih zapomnil jadralni letalec.

Osnovna vaja pri pisanju je menjava. Če se tekst zatakne, ga je treba presenetiti. Menjava sloga, menjava perspektive (družinske prepire svetujem opisovati na način, kot jih zaznava odložena skodelica kave), menjava spola pripovedovalca (potem vidimo, kaj v zgodbi govori in počne družbena vloga in kaj pravi lik), menjava pripovedne smeri (film Nepovratno in roman Časovna puščica bi bila povsem banalna, če ne bi tekla od konca proti začetku, tako pa sta mojstrovini).

Brez branja pa seveda ne gre. Na začetku pisanja je branje, s katerim spoznavamo pisateljska orodja, in na koncu spet branje, pozorno tehtanje lastnega teksta, kjer vidimo, kaj je odveč ali premalo. Branje drugih avtorjev nam odpira nove možnosti, kako drugače povedati svojo zgodbo, saj nas, kot pravi Styron, dobra knjiga izčrpa – ko jo beremo, živimo več življenj hkrati.

Med idejo in realizacijo obstaja trenutek, ko se začne zamisel prelivati na papir oz. na zaslon računalnika. To je čas, ko sta papir in ekran še bela in nepopisana. Mnogi takrat zamrznejo, zablokirajo, se ustavijo. Ta trenutek je kot jez, za katerim se nabira množina vode, in se mora nabrati do tolikšne količine, da pljuskne čez robove in se enostavno zlije čezenj.

Obstajajo različni obredi preboja, različni razlogi za blokado, in tudi ljudje, ki pridejo na delavnice, so zelo različni. Eni so visoko pismeni, pišejo gladko, vendar nimajo kaj dosti povedati. Ta pojav sem opazil ob gostovanju na najbolj znanem študiju kreativnega pisanja na svetu, na Iowa University, sredi devetdesetih: vsi študentje so pisali odlično, vendar niso opisovali nič bolj dramatičnega od drobnih družinskih prepirov. Cinik bi rekel, da je čas takih piscev minil; sam jih skušam opozoriti na stvari, ki jih niso opazili, na spremembe, ki se dogajajo v družbi in v nas samih, da najdejo kako temo, ki je vredna spretnih besed. Drugi imajo ogromno izzivalnega in intuitivno ubesedenega gradiva, vendar nobene literarne izobrazbe, in njihovo pisanje je krčevito; tem svetujem branje ustreznih knjig in jim ob njihovih lastnih besedilih kažem, kaj učinkuje na kakšen način. Vse pa druži to, da hočejo pisati. So proti toku, zato se niso prijavili na sanjske televizijske oddaje, ampak na pisateljsko delavnico. 

Blokade pridejo kasneje, pri mlajših ljudeh jih ustvarja zlasti občutek, da je to, kar delajo, nek čudaški hobi. Zato je druženje s tistimi, ki se ukvarjajo z enako rečjo in morda celo cenijo njihov izdelek, dragoceno. Sicer pa je najbrž podobno tudi pri uveljavljenih piscih: prepričan sem, da ima sedanja kriza slovenske proze precej opraviti s tem, da vrednote trenutno merimo v denarju in si marsikdo reče: kaj bom pisal, če za to dobim nek drobižek, pa še tega morajo baje vzeti tekstilnim delavkam ali rakavim bolnikom. Družbena klima ta hip ni naklonjena neprofitni ustvarjalnosti. Ampak, kot rečeno, ustvarjanje je glas proti, tudi proti trenutni družbeni klimi. 

Bi lahko zakonitosti dobre kratke zgodbe in učinkovitih stilističnih jezikovnih prijemov uporabili ne samo v literarnem okolju, temveč tudi recimo v novinarstvu pri reportažah, kolumnah, tematskih člankih?

            Seveda, pa tudi pri pisanju prijav za službo, ženitnih ponudb, obupanih in zlaganih pisem staršem o pošastni draginji v študentskem domu, in vsega drugega. Recept za popravo katastrofalne funkcionalne pismenosti je preprost: naj ljudje pišejo, in ne le obkrožujejo! Popravljanje besedila je podobno popravljanju avtomobila, vedeti moraš, čemu kak del služi in kako kaj deluje, preden začneš. Le da ljudje pri avtu večinoma opazijo, da ne vozi več in da bo treba dvigniti pokrov ali pa klicati mehanika.

Kaj odlikuje dobro kratko zgodbo?

Če bi imel kak pisatelj popoln recept, bi ga hitro spravili s poti. Ne le zavistni kolegi, tudi bralci, saj beremo povečini zato, da uživamo v drugačnosti in različnosti, ne pa, da se nam dogaja vedno isto, tega je v življenju že preveč. Vsaka zgodba učinkuje, če je skladna sama s sabo in če nam o nas kaj takega, česar še nismo vedeli, pove tako, da ji verjamemo. Sicer pa je že stara modrost, da nobena zgodba ni tako slaba, da v njej ne bi bilo tudi kaj dobrega. Temu je treba pomagati na površje.

 Pogovarjala se je Maja Megla, Delo, 13. marca 2006