MALA GLASBA NAKLJUČJA

Njen zakon ni bil srečen. Medtem ko je on veseljačil po krčmah in prijateljeval z vsemi in vsakomer, je ona bolehala v zatohlem. Ko je zakrit v komedijantska oblačila na plesih, posvečenih sveti Brigiti, brez misli na svetnico objemal radožive damice, ki jim je bilo po vsej verjetnosti že prav vseeno, ali je to res tisti, kot se je šepetalo po dvorani, ali pa se za pobarvanimi krpicami skriva kdorkoli drug, je Constanze rojevala mrtve otroke. Ko se je morala prepirati s pericami in branjevkami za drobiž, saj partiture še niso nesle toliko kovane kot nabesedovane slave, učnih ur čembala pa ni bilo nikoli dovolj za človeku primerno preživetje, je on posedal po beznicah in se sukal okrog biljardnih miz.

Nekega dne sta se odpravila v Prago, na krst njegovega odrskega dela, katerega naslov in temo so zbadljivi jeziki razumeli kot skladateljevo posvetilo samemu sebi. Po tridesetih urah vožnje je Constanze spoznala, da je biti zaprt sam z njim v kletki kočije prav tako mučno kot čakati pozno v noč, da se vrne, in morebiti končno na tihem preklinjati veselo, a povsem nepoznano druščino, ki ga pospremi v stanovanje in se tam veselje ob njeni strežbi nadaljuje. Od časa do časa se ji je med pustim klopotanjem podvozja in bahavim, bogato okinčanim soprogovim hvalisanjem zazdelo, da pravzaprav ne bi bilo tako slabo, če bi kočija z njima vred za vselej zdrsnila v katero izmed moravskih grap. Kakršno življenje, takšen njegov konec, je pomislila – in se nezadržno prestrašila svojih bogokletnih fantazij.

2.

Njen zakon je bil zelo srečen. Pravzaprav je bila umetniku nemirnega, vihravega značaja Constanze ne le skrbnica vsakdana, za katerega mojster po navadi velikanov duha ni imel pravega posluha, temveč tudi prva, če že ne edina muza. Ko je v ustvarjalnem zanosu prebedeval noči vse do zore, ga je spodbujala s tihim občudovanjem in mu pripravljala osvežilne napitke. Res ji njeno šibko zdravje ni dovoljevalo, da bi mu stala vselej ob strani, vendar so tudi neredke ure, ki jih nista preživljala skupaj, minevale v medsebojnem spoštovanju in spokojnosti zrele ljubezni. Nekega dne sta se na primer odpravila v Prago na krst mojstrovega Don Juana. Dolga in utrudljiva vožnja je minevala v prijetnem razpoloženju in med živahnim pogovorom ji je neprenehoma prihajalo na misel, da jo mojstrova narava včasih sicer bega, vendar je tega prav gotovo kriv njen filistrski značaj. Preden je ob drncu po slabo vzdrževanih poteh zdrknila v spanec, ji je, osvetljena od njegove veličine, na misel prišla resnica, da bolj od njega ne bi mogla ljubiti nikogar.

3.

Ni znano, kakšen je bil njen zakon. Morebiti sta se ujemala v značajih, vendar je glede na dostopna zgodnja pričevanja težko odločno reči, ali sta večere preživljala v pesmi in plesu na številnih dunajskih sprejemih ali pa sta morda bolj ljubila tiho pričakovanje noči v družinskem krogu. Zgodovina trdi, da sta se nekega dne odpravila v Prago, na krst opere, napisane leta 1787. Vožnja je trajala hudo dolgo; bilo bi zanimivo izvedeti, v kakšnem razpoloženju je minevala. Žal o tem ni mogoče reči ničesar določnejšega.

4.

»Reči moram, da z dosežki nisem zadovoljen. Vse kaže, da je prišlo do napake. Morda je šlo za malenkost, a tudi malenkost zadostuje, da položaj zdrsne iz rok, note s papirja, zvoki iz ušesa. In za to gre tu; do tega smo prišli. Možnosti je preveč, snov ne more obdržati oblike, v katero se vliva, razblinja se v nerazpoznavno in se potem ponavlja znova in znova v številnih različicah, nekatere so celo popolnoma enake tisti prvi. To ni umetnost, to je eno samo mizarstvo.«

5.

Popolna urejenost sveta, ki jo prikliče tresenje zraka ob dihu, dotiku. Godba, lepša od življenja. Ob tej lepoti človek spozna, da ni smrti; je samo on, ki umira. Skozi odprto okno doni Requiem na ulico; ljudje spodaj se ustavljajo, dvigajo poglede. Nihče ne spregleda prvotnega namena človeka, ki se nagiba skozi okno. Kdor danes odide, bo zamudil jutrišnjo interpretacijo te nesmrtnosti, razmišlja človek. Zato je pot, ki se je še maloprej, še hip pred polaganjem zvokov v zvočnike, zdela edina, zdaj nesmiselna. Ni več strašna možnost izbire med tem, da skočiš, in tem, da ne skočiš; strašna je možnost, da glasba igra naprej brez tebe, da glasba igra, tebe pa več ni, da jo slišiš, premišlja človek, ko zapira okno. 

6.

FAQ MOZART DOWNLOADS – re WAM downloads – not so many, I fear. He stays way behind Anastacia, to mention just one trade mark. There are tons of mp3s available, though. I guess his time has passed. By the way, the site www.mozartdownloads.com is on sale for a mere $ 700. Check http://www.fabulousdomains.com/mozart.html if interested. Should we grab it? Rather not, I fear.

7.

»Kdor drugemu prizadane krivico, izniči vse, kar je dobrega storil.«

8.

Umetnik je za nas trpel.

9.

Mozarta si moramo predstavljati srečnega.

Napisano za antologijo ob dvestopetdesetletnici Mozartovega rojstva Mozarts Zauberkutsche (Volio Verlag, Dunaj 2006).