punt!: Se lahko na kratko predstaviš, prosim?

Andrej Blatnik:  Sem moški srednjih let, prihajam iz ljubljanske četrti, ki se imenuje Kodeljevo in kjer se je začelo slovensko pank gibanje. To je meščanski del Ljubljane, a ne čisto v centru, kar nekako kaže tudi moje družinsko ozadje. Dandanes se par, kot sta moja mama in oče, ne bi več mogel srečati.  Moja mama prihaja iz znane ljubljanske družine, njen oče je bil klasični filolog, med drugim ravnatelj klasične gimnazije in član prostozidarske lože, moj oče pa izhaja iz revne družine z Dolenjske, ki je imela premalo zemlje, da bi se preživljala, in zato so morali še delati, delati za obstanek na nižjem sloju družbene lestvice. Danes se tako različni socialni sloji srečajo samo še v samopostrežbi in gredo hitro vsak po svoje. Samo socializmu, ki je znal preskočiti te razlike, se torej lahko zahvalim, da obstajam.

punt!: Pišeš predvsem kratko prozo, napisal pa si tudi dva romana. Kakšna je bila tvoja pot do literarnega ustvarjanja?

Andrej Blatnik: Besedila sem začel pisati kot basist za svoj gimnazijski pank bend. Ko pa so postajala vedno daljša, zmeraj bolj neprimerna za tiste ritme, ki jih je bend še zmogel, sem jih začel raje objavljati v gimnazijskem literarnem glasilu. In ko sem napisal prvo kratko zgodbo, mi je mentorica rekla, da ne more biti objavljena v gimnazijskem glasilu, ker je preveč nasilna, ampak da pozna urednika ugledne literarne revije in mu bo dala to v branje. To je bila revija Problemi-Literatura, ki se je pozneje, mimogrede rečeno, osamosvojila v Literaturo, pri kateri sem zdaj že dvajset let v uredništvu. Urednik Miha Avanzo je bil z besedilom zadovoljen. Vprašal me je, če imam doma še kaj podobnega. Rekel sem, da imam, in mu čez dva tedna prinesel dve zgodbi, ki sem ju v teh dveh tednih napisal. Tudi tidve zgodbi je sklenil objaviti, in po objavi se je nad mano navdušil po moje eden bolj zanimivih slovenskih pisateljev, Branko Gradišnik, ki me je nemudoma priporočil za izdajo knjige Janezu Mušiču, ki je urejal pri Mladinski knjigi zbirko Pota mladih, namenjeno prvim izdajam mladih avtorjev.  Mušič je storil isto kot Avanzo, poklical me je: imaš še kaj zgodb? Rekel sem, da imam, in se spravil pisat. Tokrat je trajalo šest mesecev in v tem času sem napisal prvo knjigo, kar še danes obžalujem. Če bi se le dalo, bi rad izbrisal to knjigo iz mojega in drugih spominov, ker se mi zdi, da je nastala dosti prehitro, tako glede časa, ki sem ga zanjo porabil, kot tudi glede moje starosti.

punt!: Kaj je po tvojem literarna pomanjkljivost te knjige?

Andrej Blatnik: Preveč se ukvarja z enim samim motivom in obdeluje ga na preveč enak način. Takrat sem doživljal zelo težko obdobje, dva moja dobra prijatelja sta naredila samomor, eden je bil Boštjan Seliškar – posmrtno je izšla njegova knjiga Slepa okna. In zato sem bil, zdaj vem, malce razumljivo in skoraj obvezno za vsakega mladega človeka, malce pa tudi zaradi teh okoliščin, zelo zaznamovan z občutkom, da je svet nekaj nesmiselnega, precej patetično, ni kaj, in vse to se je prelilo v te tekste. Proti čemur sicer načelno nič nimam, a prelilo se je na način, ki ga nisem zmogel čisto dobro literarno obvladati, kar mi je v naslednjih knjigah bolje uspevalo.

punt!: O tebi se govori, da si eden najpomembnejših zastopnikov tvoje generacije, ki je prinesla v slovensko literaturo pomemben preobrat. Kakšen preobrat je to bil?

Andrej Blatnik: Tudi jaz sem to že velikokrat slišal, čeprav smo šli pripadniki te generacije zelo vsak po svoje, kot se tudi spodobi za naša leta. Zanesljivo je bil preobrat v tem, da se je naša generacija skoraj konceptualno, in to vsak zase – ne da bi bilo kaj dogovorjeno – odločila, da ne bo več razumela književnosti po vzorcu, ki je deloval do takrat. Da književnost ni nujno reprezentant trpečega ponižanega naroda, da se lahko odmaknemo od tako imenovane prešernovske strukture, kot ji rečemo, po kateri je književnik nekdo, ki trpi in s tem izraža bolečino naroda, ki tudi trpi. In da je književnik nekdo, ki ga ljubljena oseba noče, kar spet podvaja tisto, da gre za narod, ki ga svet noče priznati in vzeti medse.  Moja generacija je bila sita tovrstne vloge književnosti in izidov, ki jih je ta vloga prinašala. In verjeli smo, da ima književnost možnost vplivati, tudi če se ukvarja s temami, ki niso nujno nacionalno obarvane, z bolj osebnimi temami. Potem je dolgo časa veljalo, da je angažma v književnosti skorajda nekaj nespodobnega, da ji znižuje raven. V zadnjem času se mi zdi, da se to preobrača, kajti zdaj je toliko nove potrebe po angažmaju, obenem pa se je književnost tudi osvobodila tega jarma, da je angažma sam po sebi nekaj napačnega. Dandanes je angažma napačen samo, če ga uporabljaš z literarno šibkimi sredstvi.

punt!: Kakšen angažma pa se ti zdi dandanes potreben ali vreden v literaturi?

Andrej Blatnik: Dandanes živimo v vsaj načeloma pluralni družbi, in tako so tudi angažmaji lahko zelo različni in se mi ne zdi nič slabega, če berem roman kakega avtorja, ki je dovolj dobro napisan in se spet zavzema za potrebo po duhovni prenovi Slovenije. Recimo Alojz Rebula me je pozitivno presenetil s svojim predzadnjim romanom Nokturno za Primorsko, ki se mi zdi solidno narejen v tem duhu prešernovske strukture. Po drugi strani pa literatura lahko zastopa tudi vrsto tako osebnih kot širših izkušenj, ki niso v osrednjem družbenem toku. Spet je čas za socialno pisanje – Slovenija se je v zadnjih letih strahovito razslojila, več je revnih ljudi, ki živijo slabše kot pred demokratizacijo, hkrati pa je nastal tanek sloj zelo bogatih ljudi, ki se ne ozirajo na nikogar razen nase. Pa tudi druge marginalizirane skupine prihajajo do javnega glasu. Izšla je prva antologija slovenske homoerotične literature, zdaj izhaja antologija slovenske ženske poezije, in položaj se malce spreminja. Ko sem vstopil v Društvo slovenskih pisateljev, je bilo tam kakih osem odstotkov članic žensk. Zdaj jih je že četrtina, kar pa je glede na to, da je na svetu več Slovenk kot Slovencev, še zmeraj malo čudno. Ampak spremembe so.

punt!: Če gledamo na ta angažma in oddaljevanje od »prešernovske strukture«, to pomeni, da se je tudi politično stališče pisatelja spremenilo?

Andrej Blatnik: V starih časih so se pisatelji pravzaprav delili na dva tipa: na režimske in na protirežimske. Tretje možnosti sploh ni bilo. Našo generacijo so tako starejši kolegi omalovažujoče označili kot apolitično, ampak ta označba ni bila prava. Mi smo bili v resnici antipolitični. Zato, ker se nam je zdela politika nekaj, kar je poštenega človeka nevredno. Tudi zato, ker je bila zelo jasno strukturirana. Po eni strani je bila partijska uradna politik in po drugi opozicija, ki je bila, roko na srce, bolj salonska opozicija kot kaj drugega, saj so njeni vidnejši člani tudi hodili s štipendijami v tujino; le redki so bili zaprti, in tudi tisti, ki so bili, so bili v zaporu le nekaj mesecev ali v najslabših primerih nekaj let. Bolj liberalno in lažje kot v tako imenovanem vzhodnem bloku, da o tretjem svetu ne govorimo. Saj ne zahtevam, in tudi ne želim si, da bi bili vsi pisatelji angažirani, nasprotno. Samo vidim, da na neki način to osvobajanje posameznika, ki je na začetku osemdesetih potekalo tako, da se je pisatelj obrnil od družbe v svojo intimo in se ukvarjal z odnosi, za mene ni več tako zanimivo. To je ena izmed plasti, ki nastopajo v literaturi, ne more pa biti edina, se mi zdi.

punt!: Ko si omenil vzhodne pisatelje, ki so bili zaprti: ali ni na Zahodu postala nekako označba dobrega vzhodnega pisatelja to, da je bil zaprt?

Andrej Blatnik: Absolutno. Saj to je povzročilo še dodatne paradokse: vzhodni pisatelji, ki so bili slavni pred padcem zidu, so bili slavni natanko zaradi tega, ker so bili žrtve režima. Tukaj je Zahod kazal tipično voajersko pozicijo. Ker trpljenja sami niso imeli dovolj – vsaj tega političnega – so ga sklenili uvažati od tam, kjer je bilo trpljenja več. To pa je podobo kvalitetne literature precej zameglilo. Na neki način še danes spremljamo literaturo podobno. Nekoliko se je sicer prisotnost različnih, manjših literatur med velikimi povečala – ampak do nekega roba, ki je daleč od središča. Literaturo manjših kultur spremljamo – in isto velja za glasbo ali film – kot eksotiko, posebnost. Dokler prinaša regionalne posebnosti, takrat velja: ja,  izvolite, bomo prevedli, bomo objavili, bomo pogledali ... Ko pride do zadev, ki so bolj transnacionalne, splošne, pa so velike kulture že bolj zadržane: kaj bomo uvažali estonske ljubezenske zgodbe, Američani imamo dovolj svojih. Kar je seveda zelo paradoksalno, ko pa Slovenci in vsi drugi veliko prevajamo ameriške knjige, pa ne tistih, ki se ukvarjajo s specifično ameriškimi fenomeni, teh ne razumemo, ampak tiste knjige, ki so bolj globalne, ki se dogajajo po celem svetu. In potem seveda ni dvoma, kdo oblikuje podobo tega celega sveta.

punt!: Ali se ti zdi, da je slovenska literatura eksotična?

Andrej Blatnik: Slovenija ni posebej uveljavljena blagovna znamka, kljub temu pa se mi zdi, da se premalo zavedamo, kako je pravzaprav v svetu – ne bom rekel prisotna, ker je to premočna beseda – precej na voljo. Od tristotih članov društva slovenskih pisateljev jih ima kar šestdeset knjige prevedene v tuje jezike. Potem so tu še revijalne objave, pa prevedeni pisci, ki niso člani društva, in tako naprej. Mislim da je to odstotek, ki mu druge nacionalne literature težko konkurirajo. Slovenski avtorji so v mednarodnem obtoku, in to je dobro za našo literarno zavest, na samo kvaliteto književnosti pa kaj dosti ne vpliva. In tudi opaznost je seveda problem. Na začetku smo. Poznavalci poznajo Šalamuna in Jančarja, ampak poznavalcev ni veliko.

punt!: V zvezi s tem je seveda pomembno tudi prevajanje. Za nemško govoreči prostor je tu sicer kar nekaj ljudi, ki zelo veliko delajo in se trudijo, ampak recepcija je seveda še vedno prešibka. Spoznaš se na angleško govoreči prostor: kako je tam?

Andrej Blatnik:  Za nemški jezik kaže kar dobro, Nemčija se mi tudi zdi še najbolj odprta za tuje literature. Je tudi več avtorjev, ki so na nemško govorečem prostoru literarne »zvezde«, čeprav niso Nemci ali pa Američani. Drugod po svetu pa je pravzaprav tako: ali so zvezde domačini – kot na primer v Rusiji – ali pa so iz ZDA. Tretji igralec težko pride do besede. V angleščini še posebej, v ta jezik se zelo malo prevaja. Za slovenske pisatelje je seveda blazno pomembno, da izkusijo tuja občinstva. Slovensko ni samo premajhno, ampak tudi preveč omejeno v odzivu. Za razliko od ameriškega pisatelja, ki se tako rekoč rodi že preveden, ali pa francoskega in nemškega, ki tudi lahko hitro postaneta prevedena, ker so pač ljudje, ki te jezike berejo, zaposleni tudi po založbah, je pri nas prvi človek, ki spravi književnost v svet, prevajalec, ki mora najprej narediti prevod, da ga sploh lahko začne ponujati v objavo. Tega se v Sloveniji mogoče premalo zavedamo, ker še živimo v naivnem prepričanju, da kvaliteta sama po sebi najde pot. To ni res. Pri recimo osemdesetih milijonih Vietnamcev zagotovo obstaja nekaj zelo zanimivih pisateljev, za katere nikoli ne bomo izvedeli, ker niso prevedeni v slovenščino. V slovenščino pa niso prevedeni zato – če smo malo cinični – ker niso prevedeni niti v angleščino ali francoščino, da bi jih lahko brali vsaj v posredniških jezikih.

punt!: Običajna zvrst tvojega pisanja je kratka zgodba. Zakaj? Zakaj ne roman?

Andrej Blatnik: Kratka zgodba se mi zdi bolj primeren odgovor na današnji utrip časa. Vsi živimo hitro in v kratkih fragmentih. Hkrati pa živimo tudi na več nivojih, z več identitetami. Naša današnja identiteta je fluidna, kar je po moje lažje ujeti v kratki zgodbi kot pa v romanu. Vsaj v romanu tega tipa, ki je najbolj popularen med bralci, realističnem, kjer se zgodbi lepo sledi. Obstajajo določeni načini, s katerimi je mogoče ustrezno povzeti današnjo resničnost tudi znotraj romana, a so najbrž za bralca, pa tudi za pisca, malce bolj naporni kot kratka zgodba. Zato se mi zdi, da je kratka zgodba bolj primeren medij za ambiciozno izražanje utripa današnjega časa, čeprav je seveda roman za bralce in kupce precej bolj privlačen.

punt!: Zakaj je roman bolj privlačen?

Andrej Blatnik: Najprej zato, ker mu je lažje slediti, ker ni tako eksperimentalna oblika, je bolj postavljen na vzorce, ki jih posameznik že pozna. Je do uporabnika bolj prijazen – če uporabljamo ta potrošniški izraz. Pa tudi zato, ker v bralcu ustvarja sladko iluzijo o celostnosti sveta. Ker predstavi razvoj, ki gre od začetka do konca, družbeno klimo, kjer stvari – vsaj navidezno – funkcionirajo. In to je bolj pomirjujoče kot branje kratke zgodbe, kjer dobimo samo kratek izsek, majhen vpogled – nekaj, kar podvaja tisto stran našega življenja, ki si je sami sebi niti ne upamo priznati.

punt!: Torej je kratka zgodba bolj odprta oblika kot roman. Ali v slovenski literaturi obstajajo poskusi drugačne opredelitve, odpiranja romana?

Andrej Blatnik: Seveda. Celo sam zdaj spet pišem roman, hehe, svet se vendarle spreminja, in mi z njim. Kratka zgodba je bolj laboratorijska oblika. In vsaj angloameriška literatura, ki sem jo študijsko precej spremljal, velikokrat kaže, da pisatelji v kratkih zgodbah preizkušajo narativne oblike in če se te uveljavijo, hkrati pa ne odvrnejo bralca, jih uporabljajo v svojih romanih. V Sloveniji je kratka zgodba močna že desetletja. Zanimiv pa je ta fenomen, da je močna zlasti pri mlajši generaciji, se pravi tam do štirideset in nekaj let. Pozneje se k njej vračajo redki pisci . Malo jih je takih, kot je na primer Drago Jančar, ki tudi v svoji zreli fazi piše tako kratke zgodbe kot romane. Kar pa je najbrž spet povezano s tem občutkom, da si človek v določeni starosti bolj želi ustvarjati, če ne živeti, v celostnem svetu.

punt!: Mogoče bi se lahko reklo, da je kratka zgodba bolj poetična oblika proze. Kako pa je pri tebi s poezijo?

Andrej Blatnik: Od poezije sem se poslovil že v srednji šoli, čeprav imajo nekateri moji kratkozgodbarski teksti zelo močne lirične linije. V nekaterih celo ni zgodbe, kar bi bila skoraj osnovna sestavina kratke zgodbe. Tekst Pismo očetu iz zadnje knjige je pravzaprav pesem v prozi in je zelo težko izpolniti tisti pogoj, da bi človek moral zgodbo znati obnoviti v dveh ali treh stavkih. Zdi se mi, da mi v času hibridnosti žanrov ni treba imeti velikih pomislekov. Enako kot je prihajala v metafikcijskem obdobju v literarna besedila znanstvena govorica, tako lahko zdaj svobodno prihaja govorica poezije ali pa na drugi strani govorica realnosti, citati z obcestnih panojev, iz časopisov in tako naprej. Šteje to, kako pisec poveže te različne govorice v celoto.

punt!: Ko pridemo do eksperimentalne literature – kakšno vlogo igra beseda?

Andrej Blatnik: Osnovno pisateljsko orodje je nedvomno beseda. Seveda pa je nesmiselno misliti, da je beseda cilj pisanja. Beseda ni cilj, beseda je pot. Zato je vseeno treba tisto magmo besed, ki jo človek pri ustvarjanju občuti in tudi občuduje, ker je to precejšen zanos, racionalno obvladovati. Tovrstno pisanje, kot je bilo recimo v bohotnem modernizmu, se mi zdi dandanes vsaj znotraj proze manj učinkovito. Težko si predstavljam, da bi kdo bral besedilo, ki ima samo estetsko funkcijo, ne da bi hotel spoznati še njegovo spoznavno in etično funkcijo – če gremo na te tradicionalne literarne parametre. Če pa bi že tako besedilo hotel brati, mislim, da bi ga bistveno lažje bral v žanru poezije, kar bi zahtevalo – če nič drugega – manjši časovni angažma zaradi krajše forme.

punt!: Pri tvoji prozi se opazi, da je prvotna govorica monolog, ali pa, tudi če je dialog, poteka bolj kot monolog. Kako to?

Andrej Blatnik: Res je. Zlasti v Menjavah kož sem konceptualno postavljal v osrčje teh zgodb ravno nezmožnost dialoga. In tudi ko nastopa dialog, sta to v bistvu dva ločena monologa, ki se dopolnjujeta in komentirata, ampak ostajata vsak v sebi. Mislim pač, da je to značilnost sodobne družbe, pri čemer je seveda vprašanje, in nanj ne moram odgovoriti, ali je to zdaj nekaj novega. Mogoče je bila to značilnost vseh družb. Prejšnjih pač ne poznam, ker v njih nisem živel. Ampak zanesljivo me to moti, drugače se ne bi tako opazno, skorajda obsesivno vračal k temu vprašanju. Celo zdaj, v novem romanu, vidim, da bo eden temeljnih sestavnih delov ta, da dva lika stalno izmenjujeta komunikacijske signale, ne da bi se res sporazumevala, in se tudi sploh ne srečata v besedilu, ampak sta stalno v nekakšnem stiku na druge načine. Tako da se mi vprašanje medčloveškega odnosa prek izmenjav sporočila v obliki besed očitno zdi eno ključnih vprašanj današnjega – vsaj današnjega – časa.     

Punt!: Če rečeš družba: iščeš svoje like v družbi?

Andrej Blatnik: Zdaj. Ta trend se je v meni začel razvijati počasi, in mislim, da je še precej na začetku. V kratkih zgodbah sem želel veliko časa like spraviti ven iz družbe. Zato se vsakič zdrznem, ko doživim tisto najbolj pogosto primerjavo, ki me zadeva v skoraj vseh recenzijah, slovenskih, pa tudi v nekaterih nemških, da je to slovenska varianta Raymonda Carverja. Tukaj vidim bistveno razliko, ki pa je nihče ne opazi: da Carver svoje like postavi v zelo izrazit ameriški spodnje- in srednjeslojski milje – to so ljudje, ki živijo v predmestjih, imajo kulturo prehranjevanja v obcestnih restavracijah, začasne slabe zaposlitve in tako naprej. Zelo natančno orisano socialno okolje. Sam sem hotel iz njih narediti arhetipe in sem črtal vse, kar jih je zaznamovalo. Razredno in celo generacijsko sem jih hotel čim bolj oguljene, da bi ta, recimo, nezmožnost komunikacije – kar pa je res skupno s Carverjem – prišla bolj na dan. Potem sem začel to preobračati in je bilo v ozadju vse več pokazateljev družbenega položaja. Zdaj, pri novem romanu, vidim, da je tisto, s čimer se pravzaprav najbolj ukvarjam, prav to, koliko to spustiti naprej, da ne bo zadušilo odnosov med liki, in koliko tega vendarle ne smem dušiti, ker družbena razmerja kažejo tudi, zakaj so odnosi med liki takšni, kakršni so. Če pridemo do vprašanja, zakaj je komunikacija tako slaba, je eden zelo preprostih odgovorov, ki pa zato ni nič manj resničen, da tudi zaradi pomanjkanja časa, ker pač ne delamo več od šestih do dveh, kot smo v socializmu, ampak kar od sedmih do devetih. Človek čas porabi za neka rutinska industrijska opravila, od nakupovanja prek vzgoje otrok do dela v službi, ne pa za iskanje dialoga z drugimi, pa tudi s samim sabo.

punt!: Ali je potemtakem pisanje mogoče možnost, da se tej nekomunikativnosti nasprotuje?

Andrej Blatnik: To je zelo dobro vprašanje. Eden bolj duhovitih slovenskih pisateljev je enkrat rekel, da ne bi pisal, če bi znal z ljudmi komunicirati na kakšen bolj preprost način. Vprašanje, zakaj pisati, je tako, da zahteva zelo ironične odgovore. Zelo težko je priznati »zakaj«, če to sploh veš. Po moje pišem zaradi tega, ker je to nekaj, kar obvladam bolje od drugih opravil. In človekova težnja pač je, da se z nečim izrazi. Eni se izražajo tako, da kopičijo denar, drugi osvajajo tuje teritorije, tretji pa se odločimo tudi za tako intimno obliko izraza, kot je pisanje.

punt!: Eno vprašanje, ki v bistvu že malo dolgočasi, po drugi strani pa malo le še zanima: kako se je spremenil status pisatelja po osamosvojitvi Slovenije?

Andrej Blatnik: Tukaj velikokrat navajam tisti prizor, ko je eden slovenskih pisateljev rekel: »V socializmu so slovenske pisatelje spoštovali, čeprav jih niso brali.« In je nekdo takoj hudobno pristavil: »Seveda, saj zato so jih pa spoštovali!« (smeh) Pisatelj v socializmu je bil bolj cenjen in je imel več glasu zaradi tega, ker je bilo drugih glasov manj. Seveda pa je popolnoma jasno, da to ni bilo iz literarnih razlogov. Cenjen je bil pač zato, ker je bil glas drugačnosti, politične, zgodovinske in druge drugačnosti. Vrsta knjig je doživela uspeh zaradi svojega neliterarnega ozadja. Recimo Noč do jutra Branka Hofmana  o Golem otoku ali pa Deseti bratje Igorja Torkarja o dachavskih procesih. To so bile izjemno odmevne, celo izjemno prodajane knjige, ki pa kot literatura niso kaj veličastnega. Ampak nič hudega, opravile so neko drugo funkcijo. Ko je bilo te funkcije za pisatelja konec in se je pozornost ljudi hudo zmanjšala, so se pač nekateri znašli v skoraj praznem prostoru, kjer je bila nenadoma strašna ponudba potrošniških dobrin vseh mogočih registrov, in so rekli: joj, kaj pa bo zdaj temu svetu sploh še pisatelj. Mislim, da je to malce preveč pesimistično, ker za pisatelja zanimanje, čeprav omejeno, vseeno obstaja. So in vselej bodo ljudje, ki so se pripravljeni ukvarjati z zgodbo, ki jo nekdo napiše. Ne samo, da jo kupijo, tudi tako, da jo preberejo, da o njej razmišljajo in ob tem kaj doživijo.

punt!: Torej, če bi bili hudobni, bi lahko rekli, da je bil potemtakem Kocbek eden prvih, ki so ga brali ...

Andrej Blatnik: Seveda, tukaj je tudi malo tega, kar smo govorili prej o Zahodu, kako je bral disidente. Nekaj podobnega je bilo seveda tudi pri nas. Pisatelja se je bralo zaradi neliterarnih vzgibov, ne zaradi tega uživanja v harmoniji estetske, etične in spoznavne sestave literarnega dela. Ampak pač zaradi tega, ker je prinašal glasove, ki jih drugače ni bilo. Danes pa od vsepovsod prihajajo neki glasovi, že v reklami jih je toliko, da nas nasitijo, da si moramo najti, skoraj izboriti prostor za tako nefunkcionalen glas, kot je literarni. Da si moramo v svojem bivanju v bistvu ohraniti začasno bivališče, zatočišče, kjer se lahko ukvarjamo z literaturo.

punt!: Kateri avtorji so vplivali na tebe in tvojo generacijo?

Andrej Blatnik: Bral sem seveda izjemno veliko izjemno različnih avtorjev, tako različnih, kot sta na primer Jorge Luis Borges in Stephen King. To sta najbrž res dve skrajnici na literarnem obzorju. In sem iz obeh, in še iz številnih drugih, uspel potegniti nekaj koristnega zase in za svojo književnost. Nekaj časa celo konceptualno, roman Plamenice in solze sem skoraj v celoti zasnoval na že obstoječem kulturnem materialu, literaturi, filmu in glasbi. Če bi hotel narediti resen seznam, bi ta bil predolg za obseg punt!-a. Če bi omenil samo enega ali dva, pa se mi zdi, da bi drugim naredil krivico. Tako, da bi se rad temu vprašanju izognil. (smeh)

punt!: Poleg tega, da pišeš, tudi poučuješ kreativno pisanje. Kako to poteka? Kaj se študenti učijo?

Andrej Blatnik: Hja, pri nas je to še docela novo, čeprav v Ameriki to poučujejo že štirideset let, po večini Evrope pa tudi že vsaj kakih dvajset let kot univerzitetni študij. Kot samostojni izbirni študij to zaenkrat učim na eni od slovenskih fakultet, upam, da se bomo širili. Študentje se učijo, kako svoja različna besedila izboljšati. Če sem zelo preprost: spoznavajo delovanje besedila, kot mora nekdo, ki se mu ustavi avto in ga želi sam popraviti, vedeti, kaj je akumulator in kaj je sklopka, česar pa večina avtorjev v lastnih besedilih ne ve. In zato je pouk kreativnega pisanja v prvi vrsti opazovanje, kako literarno besedilo sploh deluje, v drugi pa zagotavlja, da dobijo pisci takojšen bralčev odziv na svoja dela, še v času nastajanja takoj lahko ugotovijo, ali je bralec razumel besedilo na takšen način, kot so si ga oni želeli, kakšne dodatne možnosti razumevanja to besedilo ponuja in podobno. V tretji vrsti pa je – to sicer zveni trivialno, a sploh ni nepomembno – ustvarjanje okolja, v katerem je pisanje neka spoštovana in cenjena dejavnost. Kajti tudi v Ameriki je bil velik uspeh teh delavnic zlasti v tem, da so skupaj pripeljale ljudi, ki so prej živeli vsak v svojem mestu in so se sami sebi zdeli zelo čudni, da se ukvarjajo z nečim tako čudnim, kot je književnost. Tukaj pa je zainteresirana skupina, s podobnimi interesnimi nagnjeni, ki jih delo drugega zanima.

punt!: Ali ni zunanji vpliv in preveliko razglabljanje o njem tudi nevarnost za izvirnost teksta? Sprememba tega, kar si v bistvu hotel? Nietzsche je recimo izjavil: »Ko pišem, mi ne pride knjiga v bližino« ...

Andrej Blatnik: Je, to je res. Ker pa je Nietzsche rekel tudi »Kar me ne pokonča, me naredi močnejšega«, je moje mnenje tako: kdor je kot pisatelj v izvirnosti tako šibak, da bo prevzel vpliv tistega, ki ga uči, je tako ali tako prešibak, da bi postal pisatelj. Vidim, da so moji najboljši partnerji v tem postopku učenci, ki znajo biti do moje literature zelo kritični. Takih je kar nekaj, in je potem tudi sodelovanje bolj pristno, ker si bolj naravnost povemo, obojestransko, kaj si mislimo o kakšnem besedilu. Kjer pa smo spet pri tej Nietzschejevi misli. Če nas to ne odvrne od besedila, ki ga delamo, ali pa pisanja sploh, nam pomaga.

punt!: Nekoč si rekel, da če se tekst zaustavi, ga je treba presenetiti. Kaj misliš s tem?

Andrej Blatnik: Treba mu je zamenjati nekatera osnovna izhodišča. Včasih pomaga sprememba perspektive. Velikokrat berem zgodbe o kakšnih družinskih prepirih, ki so zajete z glasom vsevednega pripovedovalca in že zaradi tega dokaj monotone in podobne ena drugi. Tem zgodbam priporočam, naj se zapišejo iz perspektive, kot jo začuti čajna skodelica, odložena na mizi, ali pa skodelica kave, da bomo pri Cankarju ostali. Ta skodelica seveda drugače vidi. Zelo zanimiva vaja za pisanje je tista znamenita: opiši pokrajino od zgoraj, kot jo vidi ptica. Seveda ne gre za to, da opišeš perspektivo, ampak da uporabljaš domišljijo in ugibaš, kako ptica gleda. Ptica, ki leti nad pokrajino, ne vidi plavalnega bazena, kot bi ga videli mi, če bi leteli z ultralahkim motornim letalom, ampak drobne živalce, ki se klatijo pod hrastom in ji predstavljajo hrano. Druga možnost je, da spremenimo spol osebe, ki nastopa, ker takrat vidimo funkcijo te osebe v besedilu in vidimo, kaj v tej osebi dela njen družbeni, kaj pa res biološki spol. To je nekaj, kar sam poskušam dostikrat narediti v svojih besedilih, ravno zato, da malo zrahljamo te stereotipe.

punt!: Kako pomemben pa je spol v tvoji literaturi? Nasprotje spolov, razmerje med njima ...?

Andrej Blatnik: V moji literaturi je seveda cela vrsta teh moško-ženskih odnosov, ki pa so bolj uporabljena kot priročen arhetip za dialog med nasprotji. Tako da ne gre nujno za žensko-moški odnos – gre pač za odnos. V zadnjem času pa se mi zdi bolj zanimiv kot dialog med spoloma dialog med generacijami. Ker je tukaj tudi velika razlika v dojemanju stvari in vprašanju možnosti dialoga.

punt!: Pri tebi se tudi zamenjajo vloge – recimo tvoji moški veliko pomivajo, če smem uporabiti ta kliše?

Andrej Blatnik: Sam sem konceptualno hotel v zgodbah več upodabljati žensko, ki je dejavna, in moškega, ki je postavljen v »tipične ženske« situacije. Ravno zaradi tega, da malo premaknemo klasični diskurz, ki je v Sloveniji še močnejši kot v svetovni prozi. To je bil  izziv. Bilo pa je zelo zanimivo, da mi je neka literarna raziskovalka očitala, češ da so moji moški zaradi tega nekoliko neverodostojni. To se mi je zdelo prav posrečeno. Pri kakšnih nadrobnostih priplava na dan vprašanje, ali mora pisatelj zdaj samo preslikavati svet ali ga lahko po svojih skromnih, pa vendarle obstoječih možnostih malce spreminja!

punt!: Je mogoče celo treba, da so liki neverodostojni, da se podpira sliko današnjega časa?

Andrej Blatnik: Uf, meja je pač to, da se mora bralec do neke mere z likom identificirati. Ne nujno na pozitiven način, tako da se v njem prepozna, ampak vsaj na ta način, da lik v njem povzroči neke odzive.      

 punt!: Nekateri nam sicer očitajo, da vsakemu postavljamo to vprašanje, pa vendar: ali se ti zdi slovenski literarni prostor mačističen? Se je kaj spremenilo?

Andrej Blatnik: Zlasti v zadnjem času spet prihaja do obnove te prešernovske strukture. Nekaj časa, saj sem že prej operiral s številkami, se je stanje za ženske in druge »marginalne« skupine malce izboljševalo. Zdaj nisem več prepričan, če je tako. Po drugi strani vidim, da v moje ustvarjalne delavnice prihaja velika, ampak res velika večina žensk. Sociološke raziskave kažejo, da je tipična bralka v Sloveniji ženska. Druga plat pa je ta, da pregled literarnih nagrad kaže, da jih v glavnem dobivajo moški. Vprašanje je, če lahko uporabljamo za te zadeve proporcionalni ključ ali, politično rečeno, kvote. Na neki ravni gotovo jih. Potem ko v slovenskih antologijah – tu ali v tujini – ženske dolgo niso bile prisotne ali pa je bila izbrana Svetlana Makarovič kot edina in ni hotela sodelovati (smeh), so zdaj sestavljalci začeli paziti na prisotnost žensk. Vprašanje, če je to pravi način, to je spet vprašanje geta. In zmeraj se pri teh vprašanjih spomnim, kaj sem slišal od gejevske skupnosti, ko so rekli, da »se mogoče heteroseksualcem že res zdi malo čudno, da imamo lokale, kamor lahko hodijo samo geji – samo dokler nas čudno gledajo in odganjajo, če se moška poljubljata v javnih lokalih, do takrat bodo posebni klubi pač potrebni«.

punt!: ... in bomo mi postavljali to vprašanje. Suzana Tratnik je rekla, da vsak, ki piše, piše z določenega stališča in da nje teh etiket ni strah. Kako pa je s tem pri tebi?

Andrej Blatnik: Strah me ni, ampak maram jih pa tudi ne, stalno me predstavljajo kot slovenskega Carverja, kot rečeno, kar se mi zdi neupravičeno, kot vodilnega predstavnika slovenskega postmodernizma, čemur sicer težko ugovarjam, ampak se mi zdi nekoliko zastarelo. Človek je pač toliko subjektivno bitje, da ga po mojem vsaka etiketa moti. Etiketa je zmeraj redukcija, in redukcija je sicer običajen princip mišljenja in govorjenja, ampak mislim, da tistemu, na katerega se nanaša, ne more dobro deti.

punt!: O tem si že veliko povedal, a bi te vseeno prosil, da nam pojasniš, kako gledaš na splošno politično situacijo v Sloveniji.

Andrej Blatnik: Zdaj smo spet v bolj dinamični situaciji, ki na novo premika pozicijo moči v Sloveniji. Sam mislim, da je to celo dobro, ampak iz drugega vidika, kot to vidi večina mojih pisateljskih kolegov – mislim, da je dobro tudi zaradi tega, ker so ljudje prisiljeni razmišljati o tem, kaj sploh neke družbene vrednote so in zakaj pravzaprav v družbi gre. Velik konflikt, ki bo v slovenski družbi nastal, prihaja iz potrebe, ki jo trenutno vidi elita, potrebe po tem, da menjavo elit še simbolno zaključi. Stare elite, recimo zdravnike, umetnike, intelektualce, so zdaj nove elite političnih tehnokratov in menedžerjev že uspešno odrezale od centrov moči. Zdaj jih v bistvu moti še simbolna vrednost teh prejšnjih elit, in jim poskušajo na neki način odvzeti še to in sami postati mnenjski voditelji, pisati knjige in podobno. Kar je izraz, se bojim, nesamozavesti teh finančnih in političnih elit, ker očitno vedo, da so do svojega denarja in do svoje oblasti prišli na neorganski, na prehiter način. S pomočjo tega, da so od virov moči in denarja odrinili druge.

punt!: Ali ima potemtakem recimo pisatelj sploh možnost preživetja?

Andrej Blatnik: Pisatelj, če se je ukvarjal samo s pisanjem, možnosti preživetja skorajda nikoli ni imel, bile so le redke izjeme. Pisanje tako kot vrsta drugih dejavnosti, namenjenih javnemu interesu, postaja vse bolj bodisi hobi bodisi postranski posel, ne pa poklic, s katerim se bi dalo celostno financirati. Ampak mogoče to niti ni tako narobe. Če hočeš biti pisatelj, ki živi samo od pisanja, si vpet v proizvodne verige vsakdana, kar te na neki način postavlja v položaj, ko ne moreš biti tako kritičen do vsakdana.

punt!: Kakšne načrte imaš? Želje?

Andrej Blatnik: Zdaj se končno spet ukvarjam malo bolj z lastno literaturo, počasi pišem nekaj, kar bo po vsej verjetnosti postalo roman, in upam, da bom imel dovolj časa, da ga končam na tak način, da bom z njim zadovoljen. Na splošno pa si želim večje kritičnosti družbe do vsega, pa tudi vsakega posameznika do sebe samega. Obdobje samozadovoljstva, ki je bilo po osamosvojitvi razumljivo, je zdaj že neupravičeno.

punt!: Hvala lepa za pogovor!           

Spraševal je Aleksander Studen-Kirchner. V reviji punt! XVIII 02, ki jo izdaja Klub slovenskih študentk in študentov na Dunaju, je bila pomotoma  objavljena neavtorizirana verzija, neposredno prepisana s posnetka.